»Obtožbo preboliš, strah ostane«

Podrejena je šefico obdolžila izključevanja, šefica je menila, da se sodelavka umika zaradi bolezni.
Objavljeno
09. marec 2018 16.41
Milka Bizovičar
Milka Bizovičar

Ko se je zaposlena po hudi bolezni vrnila iz bolniške odsotnosti, je našo sogovornico (ime hranimo v redakciji) obtožila, da je zbolela tudi zaradi nje, ker da jo je šikanirala. Prijave je poslala na različne organe zunaj njihove javne institucije, ne da bi prej kakor koli namignila, da je nekaj narobe.

»Bila sem popolnoma presenečena; ko sem brala obtožnico, so me oblile solze. Hkrati sem se spraševala, kaj sem naredila narobe, čutila sem pritisk in skrbelo me je, kako bom dokazala, da očitano ne drži, in hkrati me je grabil strah, da bi izgubila službo. Ustrašila sem se javnega sramotenja,« je opisala javna uslužbenka začetek dogajanja, ki jo je zaznamovalo vse do danes.

»To je madež, ki se me še drži, še vedno sanjam obtožbe, fascikle, sodišče, čeprav se je na koncu potrdilo, da nisem kriva,« je povedala sogovornica in dodala, da je sodelavka obtožbe umaknila.

Izguba zaupanja

Priznava, da je bil izvir vsega v komunikaciji. Oziroma njenem pomanjkanju. »Verjamem, da je bila sodelavka v stiski. Ko je zbolela, sem ji bila pripravljena pomagati, ko sem ji nalagala delo, sem jo denimo spraševala, ali ga bo lahko opravila. V mislih sem imela, ali zaradi njene bolezni to ne bo prenaporno. Kot se je izkazalo, je ona to občutila kot omalovaževanje, da menim, da ni sposobna. Čutila sem, da se umika in temu nisem posvečala prevelike pozornosti, saj sem menila, da si to želi in potrebuje zaradi svoje bolezni,« je opisala dogajanje sogovornica. Obtožnica jo je bremenila zapostavljanja, izključevanja iz projektov, posmehovanja, neobveščanja ...

V organizaciji so se s tem ukvarjali približno leto dni, instituciji se je v tem času dogajala škoda, saj ni bilo časa za razvoj, zdaj razmišlja sogovornica. Dodaja, da je bilo vse skupaj zelo mučno, saj je bil v to vpleten celoten kolektiv, sodelavke pa se niso želele izpostavljati.

Gospa, ki je v delo vložila vse svoje življenje, opravljala direktorsko funkcijo, je začela razmišljati o tem, da ni dovolj dobra, »ker če bi bila, bi zaznala, da je nekaj narobe, lahko bi se pogovorila s sodelavko in preprečila takšen dogodek. Zavedam pa se, da se tega ne da vedno preprečiti, ker je pogosto mobing način obračunavanja s sodelavci od zgoraj navzdol in tudi obratno.«

»Vsi so strmeli za menoj«

Izkušnja je povzročila tudi izgubo na področju osebnih odnosov širše. »Ko sem šla po ulici, so vsi strmeli za menoj, še danes v poslovnem okolju, kjer so potencialno konfliktne okoliščine, v želodcu čutim mobing in strah. Kadar v službi nanese na kakšno šalo, sem zelo previdna. Temu se poskušam izogibati. A sem se zavestno odločila, da strah pred morebitnimi ponovnimi obtožbami ne bo vodnik v mojem življenju,« je odločna sogovornica.

»Ugotovila sem, da na nekatere stvari človek ne more vplivati. Delam s strastjo – še vedno na istem delovnem mestu – a hkrati se zavedam, da služba ni vse, da me definirajo tudi drugi odnosi,« pravi.

Naučila se je, da je dobro shranjevati stare zapiske, da nikoli ne veš, kako te sodelavci doživljajo, in da je pomembno reševanje nesporazumov takoj, ko nastanejo. Pozoren je treba biti tudi na to, ali je nek zaplet v resnici razčiščen ali pa je tako videti samo navzven in nekoč lahko izbruhne na plan kot odpor.

Klepeta ob kavi ne more biti

Sogovornica meni, da je sama pri sebi na nek način predelala izkušnjo, počuti se močno. Priznava sicer, da vzdušje v kolektivu ni sproščeno, klepeta ob kavi s sodelavko si po vsem tem kljub temu ne predstavlja. O zamenjavi službe ne razmišlja: »Na tehtnico sem postavila strah in ogroženost ter na drugo stran delo, ki ga imam rada. Odločila sem se za drugo,« je optimistična direktorica javnega zavoda.

Prepričana je, da je v javnem sektorju neutemeljenih obtožb mobinga veliko več kot v zasebnem, sploh v organizacijah, kjer s tovrstnimi mehanizmi lahko nekdo sproži zamenjavo vodstvenega delavca oziroma njegovo onemogočenje, a kot pravi zakonodaja, ki ureja področje šikaniranja, ne more preprečiti zlorab. »Noben zakon ne bo nikdar rešil težav v medsebojnih odnosih ali slabih posameznikovih namenov, laži,« je poudarila sogovornica.