Osemnajst minut za malico, devetdeset za vožnjo

Radlje ob Dravi – Na mejnih prehodih z Avstrijo je zgodaj zjutraj velika gneča. Po dva, trije ali štirje slovenski delavci v avtomobilu hitijo v službo h kateremu od delodajalcev na avstrijskem Štajerskem in avstrijskem Koroškem. V Labotu (Lavamündu) čaka nanje kar avtobus, ki jih odpelje v tovarno v Šmihelu pri Pliberku.

Po junijskih podatkih avstrijskega zavoda za zaposlovanje se k njihovim delodajalcem vsak dan vozi na delo 9140 Slovencev, Dušan Cvetko iz Civilne iniciative Apače pa meni, da jih je še enkrat toliko. Koliko natančno, ne ve nihče.

Pred slabim letom so službo čez severno mejo najlažje dobili kovinarji, zdaj pa so najbolj iskani elektrotehniki in elektroniki. »Slovenci brez večjih težav najdejo zaposlitev tudi v avstrijskem zdravstvu, a povpraševanje po teh kadrih je precej skrito. Tudi za druge poklice je ob severni meji zaznati manj zaposlitvenih oglasov, a to ne pomeni, da delovnih mest čez mejo ni,« ugotavlja svetovalec Evropske službe za zaposlovanje na zavodu za zaposlovanje Žarko Markovič. Za avstrijske delodajalce iščejo kadre avstrijski zavodi za zaposlovanje in pri tem – tako Markovič – logično dajejo prednost svojim iskalcem zaposlitve. »Delodajalci pa iščejo najboljšega možnega delavca. Če je to Slovenec, je pač Slovenec,« pravi Markovič.

Delodajalci na avstrijskem Štajerskem, kjer je zaposlenih večina Slovencev, niso gluhi niti za priporočila sodelavcev. »Delavca celo nagradijo, če v podjetje pripelje zanesljivega človeka. Nihče ne bo priporočal nekoga, namesto katerega bo moral kasneje sam delati. Pa tudi nobena zaposlitvena agencija, čeprav so v Avstriji zelo zanesljivi partnerji, ne more opraviti tako dobrega preverjanja. Je pa res, da je lahko to za zaposlenega tudi zelo tvegana igra, če se priporočeni sodelavec ne izkaže,« je pojasnil Markovič.

Čez mejo se dobro počuti

Petra Ot in Irena Kozar, nekdanji Preventovi šivilji, sta zaposleni v podjetju Mahle v Šmihelu pri Pliberku. Petra, mama dveh šoloobveznih otrok, dela dopoldne in popoldne, Irena tudi ponoči. »Do tovarne imam 45 minut vožnje, kar pomeni, da za službo porabim vsak dan deset ur. Malica se ne šteje v delovni čas. Zanjo imam na voljo osemnajst minut. Na stranišče lahko oddidem kadarkoli, a moram pred odhodom prositi za zamenjavo,« je razložila Petra, ki doma nikakor ni dobila službe. Irena Kozar: »Ko sem službo iskala pri nas, so me odslovili takoj, ko sem povedala, da sem stara štirideset let. V podjetju Mahle me niso vprašali, koliko sem stara. Delam v skupini petnajstih žensk, kjer sem edina Slovenka in se zelo dobro počutim.«

Dušan Cvetko že petindvajset let dela na nevrološki kliniki v Gradcu. Tja se vozi 140 kilometrov daleč iz Apač pri Gornji Radgoni. Služba mu vzame pol dneva. »Ni pomembno, kako dolgo pri kakšnem delodajalcu delaš. Tujec si in tujec boš ostal. Slovenski delavec je v Avstriji cenjen in spoštovan, a se od njega izjemno veliko zahteva,« pove sogovornik. Orodjar Jože Zver je bil v Sloveniji tehnološki višek. Zaposlil se je v manjši livarni čez mejo, ki pa je po štirih letih šla v stečaj: »Prepričan sem bil, da bom kot tujec potegnil kratko, a je stečajni upravitelj poskrbel, da smo bili vsi delavci, tudi tujci, iz stečajne mase v celoti poplačani. Zaradi te izkušnje sem si lažje poiskal drugega delodajalca, prav tako v Avstriji.«

Plača višja, a težko prislužena

Silvo Uran, ključavničar, se je težko odločil za zaposlitev čez mejo. »Zelo sem se moral dokazati, da sem lahko ostal,« pravi. Emerik Neumeister, že četrt stoletja zaposlen pri družinskem podjetju v Avstriji, je povedal, da so Slovencem v Avstriji v zadnjem obdobju vedno večja konkurenca Poljaki, Romuni in Madžari, ki Slovencem zbijajo ceno. Žarko Markovič trdi, da se to dogaja predvsem pri sezonskih delih v kmetijstvu, turizmu in gostinstvu, drugod manj. »Pri stalnih zaposlitvah je ključno znanje, odločilne so tudi kompetence,« je prepričan Markovič, ki priznava, da je plača slovenskih delavcev v Avstriji višja kot doma, a trdo in pošteno zaslužena.

A denar ni vse. Sogovorniki hvalijo tudi odnose na delovnem mestu, delovno vzdušje, organizacijo dela, red in disciplino. »Sploh ni tako preprosto, kakor je morda videti. Tudi pri iskanju primernega delodajalca na tujem potrebuješ kanček sreče. Pogosto pa se žal zgodi, da začetno navdušenje hitro uplahni, sledi veliko razočaranje in vrnitev domov,« je opozoril Markovič.