Pohvale prijateljev so ji dale zagon

Pred Barbaro Meža so najbolj naporni meseci v letu. Na ekokmetiji Podkubovšek namreč počasi zori tona zelenjave, ki jo bo predelala v zelenjavne mešanice, pozimi, ko bodo zaloge v blagovnicah pri največjih trgovcih pošle, pa si bo morala pomagati še z uvozom zelenjave. Izdeluje tudi zeliščne mešanice. »To so izdelki, ki olajšajo pripravo zdrave hrane. Pripravljeni so iz ekološko pridelane zelenjave in zelišč ter piranske soli, so brez dodatkov,« je povedala podjetnica iz Grosuplja.

Pravi, da je vedno rada kuhala, a si ni mislila, da bo priprava hrane kdaj njen poklic. Študirala je ekonomijo in na tem področju tudi delala. Z rojstvom otroka je bilo treba začeti kuhati vsak dan, da si je to olajšala, je začela v sezoni zelenjave pripravljati različne mešanice, saj je na trgovskih policah težko našla tovrstne izdelke z zdravimi sestavinami in brez dodatkov.

»Ob priložnostih sem kakšen kozarček teh mešanic tudi podarila in prejemniki so izdelke pohvalili,« je Barbara opisala še eno stopničko na poti, ki jo je pred temi leti pripeljala do tega posla. Pred tem je sicer že dalj časa razmišljala o tem, da bi šla na svoje, in sicer bi kot ekonomistka z izkušnjami v marketingu in organizaciji dogodkov ostala v tej panogi; kaj točno bi delala, pa se ni mogla domisliti. Sčasoma se je vse poklopilo, vključno s tem, da je bila malce nezadovoljna v zadnji službi.

Več mesecev za vzoren poslovni načrt

»Enkrat mi je kliknilo in poglobila sem se v idejo. Lotila sem se po pravilih, kot so nas učili na fakulteti. Začela sem pripravljati poslovni načrt, trajalo je več mesecev, da sem ga končala: raziskala in naštudirala sem trg, prebrala raziskave o ekopridelavi pri nas, da sem ugotovila, kako bi šlo,« je povedala, kako je sprejemala odločitev, in poudarila, kako pomembna je za novopečenega podjetnika priprava poslovnega načrta. »Natančno sem imela začrtano pot. Priprava poslovnega načrta zahteva, da se osredotočiš na vse vidike, tako je veliko lažje pomisliti na vse možne scenarije, ki te kot podjetnika doletijo. No, še potem je v resnici veliko drugače, kot si si zamislil,« je povedala podjetnica.

Ko se je odločila za posel, je pustila službo. Lahko bi za začetek svojo novo dejavnost opravljala zraven, vendar bi bil učinek pol manjši, kar pa se ji ni zdelo smotrno. »Smiselno je pokusiti in tvegati, pri tem pa se je treba zavedati, da vsaj nekaj časa ne bo možno živeti od ideje. Imela sem srečo, da me je družina podpirala, mož je imel službo in s tem je bil pri hiši reden dohodek, tako sem se lažje odločila. Če tega ni, je odločitev kar tvegana. Porabila sem bolj ali manj vse prihranke za investicijo v podjetje. Treba je dobro premisliti in verjeti v idejo,« je svetovala Barbara Meža.

O tveganju in strahu, povezanim s tem, je razmišljala, a potem si je dejala: če ne poskusim, ne bom nikoli vedela, ali bi mi uspelo, in kasneje bi si mogoče očitala. Kot pravi, je bila prvo leto veliko v neposrednem stiku s kupci, s pomočjo degustacij je preverjala, kaj menijo o izdelkih, in jih je kasneje tudi prilagodila.

Pot s trgovčeve police v kupčevo košarico

Po treh letih ji že uspeva pokrivati vse tekoče stroške posla, kar si šteje za kar velik uspeh; ponavadi šele po petih letih vztrajanja vidiš, ali bo posel stekel ali ne. Na vprašanje, kako ji je uspelo priti na police največjih trgovcev, je povedala, da sama ne bi mogla, da je premajhna ponudnica. »Ta podjetja so kompleksna in treba se je prilagoditi njihovemu načinu dela. Tako sem poiskala distributerja, in to je to, nič kompliciranja,« je bila jasna lastnica blagovne znamke Biogetta.

A to, da si na polici, je šele prvi korak. Ker je tam veliko ponudbe, je izziv priti v potrošnikovo košarico, izdelek se hitro izgubi in je treba veliko vložiti v promocijo. »Zelo sem aktivna na facebooku, objavljam članke, pripravljam različne recepte za zdrave jedi, pripravljam videoposnetke z napotki za zdravo življenje. Tako potrošnike poskušam opozoriti nase, da se spomnijo na moje izdelke, ko nakupujejo. Vse pa temelji na odgovornosti do okolja, zdravi, čim bolj naravni in manj predelani hrani iz lokalnega okolja,« je povzela in namignila, da razmišlja tudi že o novih izdelkih ter tudi o tem, da bi se širila v tujino. Želi si tudi, da bi sčasoma lahko imela svojo kmetijo, da bi pridelavo še bolj prilagodila potrebam.

»Odločitve, ki sem jo sprejela pred tremi leti, ne obžalujem. Res je, da kot podjetnik ne moreš službe pustiti za seboj, ko končaš delovni dan, ampak s poslom živiš. Na drugi strani pa mi ogromno pomeni fleksibilnost, ki sem jo pridobila. Po svoje si razporejam čas, popoldne sem lahko več časa z otroki, zvečer pa še kaj naredim,« je Barbara Meža izpostavila še dva vidika podjetništva.