Prostovoljka med sirskimi begunci v Jordaniji

Mlada profesorica Staša Benko z Brij je pol leta begunske otroke v Amanu poučevala angleščino.

Mon, 29.02.2016, 14:00

Če ste prostovoljec v tujini, Staša predlaga:

- Bodi samoiniciativen, podaj se v čim več stvari.

- Ne delaj zgolj tistega, kar je zapisano v tvojem programu, išči različne aktivnosti tudi zunaj delovnega časa.

- Druži se z lokalci in spoznavaj njihovo kulturo.

- Izkoristi priložnost in se uči novega jezika, ne bodi omejen samo na komunikacijo z drugimi prostovoljci.

Medtem ko se je učila za zadnje izpite pred vstopom na trg dela, je Staša Benko z Brij razmišljala tudi o tem, kaj bo počela, ko bo končala študijsko pot. »Glede službe ni bilo dobrih možnosti, želela pa sem si tudi novo izkušnjo, preden začnem iskati zaposlitev,« je povedala univerzitetna diplomirana profesorica angleščine in francoščine. Odpravila se je na prostovoljno delo v Jordanijo.

Oglas za prostovoljca v Amanu je zasledila pri Zavodu Voluntariat. »Prijavljala sem se na različne priložnosti. Ko so mi potrdili Jordanijo, sem najprej preverila, katere so njene sosednje države. Ne, ni me bilo strah. Verjela sem, da tam ne bi izvajali prostovoljnih programov, če bi bilo nevarno,« je 26-letnica pripovedovala svojo zgodbo o prostovoljnem delu med sirskimi begunci na Bližnjem vzhodu, ki se je začela minulo poletje.

Brez predsodkov v arabski svet

Pred odhodom se je seznanila z informacijami o morebitnih kulturnih šokih, s katerimi so postregli na Zavodu Voluntariat.

»Prevladuje muslimanska vera. Sicer ni zakonsko prepovedano sprehajanje v kratkih hlačah ali prozornih oblačilih, ampak se ne bi dobro počutila v garderobi, ki izstopa. Pač upoštevaš kulturo, v kateri se znajdeš,« je povedala Primorka, ki za podrobne priprave ni imela časa, saj je novi dogodivščini naproti – skupaj še z eno prostovoljko – odletela tri dni po diplomi. Za stroške (pot, hrana, žepnina) sta poskrbeli pošiljajoča in gostiteljska organizacija.

V Jordanijo se je odpravila brez predsodkov. »Predvsem so bili zaskrbljeni drugi – češ, zakaj moram prav tja. Vem, da me imajo radi, ampak čutila sem, da imam pred sabo super izkušnjo. Zanimal me je tudi arabski svet. Kako bi ga lahko bolje spoznala kot na takšen način?« je razkrila diplomantka filozofske fakultete, ki se je v domovino vrnila z zelo pozitivno izkušnjo.

Pri delu se je bilo treba znajti

Pol leta je prebivala v glavnem mestu Jordanije skupaj z drugimi prostovoljci Evropske prostovoljne službe (EVS). Treba se je bilo privaditi na drugačno okolje, vročino in arabski jezik. Njena naloga je bila poučevanje angleščine med sirskimi begunskimi otroki. »Nastanjeni so v večstanovanjski hiši, imenujejo jo sirotišnica, gre za skupnost mater z otroki, očetje so umrli. Skozi igro smo se učili angleško, skupaj smo tudi risali, plesali, igrali angleške družabne igre, ustvarjali. Angleško smo poučevali tudi matere,« se je izkušnje spominjala sogovornica, ki je bila odgovorna za skupino do 20 otrok v starosti od štiri do osem let.

Poučevala je v drugačnih razmerah od evropskih standardov. »To niso bili otroci z zvezki, ki bi bili pripravljeni sedeti in pisati, v majhni učilnici jih je bilo treba drugače motivirati in zaposliti,« je predstavila poklicni izziv, pri katerem se je morala dobro znajti.

»Otroci so bili zelo simpatični. Vedno sem hišo zapuščala s toplimi občutki. Po urah angleščine nas je v stanovanje večkrat povabila katera od mam na kavo, pogovarjale smo se v mešanici arabskega in angleškega jezika, vedno se je našla tudi kakšna slaščica. Včasih smo skupaj večerjali, po večerji pa plesali. Presenečena sem bila, kako se znajdejo z malo stvarmi. Vsaka ima svoj namen, vse je minimalistično,« je dejala in dodala, da se je počutila zelo dobrodošlo.

Izkušnjo bo poskušala unovčiti pri iskanju želene službe

Angleščino je poučevala tudi v palestinskih begunskih taboriščih. »Pravzaprav so palestinska begunska taborišča kot mesto, res pa je, da je infrastruktura slaba, a ljudje se znajdejo. Imajo trgovine, tržnico, šolo,« je opisala mlada profesorica, ki je vsak dan poslušala zvoke letal iz bližnjega vojaškega letališča.

S kakšnimi vtisi je odhajala z Bližnjega vzhoda? »Nisem si predstavljala, da so lahko revni tako srečni in bogati tako nesrečni. Videla sem, kako veliko vlogo ima v življenju ljudi vera. Pri klicu k molitvi iz minaretov se v hipu vse umiri. Spoznala sem, koliko jim pomeni družina, kako je, če je glava družine mama in kako zelo jo spoštujejo.«

Prostovoljno delo v Amanu je pribeležila v svoj CV. Koliko ji bo koristilo pri iskanju zaposlitve? »Rada bi delala z begunci in migranti. Resda nisem izobražena na tem področju, a imam izkušnjo iz prakse, po kateri se jim znam približati, poznam njihov jezik in navade, vem, kako z njimi komunicirati,« je predstavila naučena poglavja, za katera se nadeja, da jih bo unovčila v prihodnosti.

Prijavi sovražni govor