Tiskane izdaje
Med tistimi, ki kljub statusu brezposelne osebe niso zapisani v evidenco zavoda za zaposlovanje, smo poiskali takšne, ki jih je iz nje odjavil zavod, in jih povprašali za vzroke tovrstnega dejanja. Zaupali so nam tudi izkušnje, ki so jih imeli pri sodelovanju z zavodom.
Opravičilo ni zadostovalo
Sogovornico so odjavili, ker se ni pravočasno odzvala na sestanek s svetovalko. Pred srečanjem je prosila za spremembo datuma, a si ga je nenamenoma napačno zabeležila v koledar. Obvestili so jo, da je v evidenci brezposelnih ni več in se lahko vanjo spet prijavi čez pol leta.
»Opravičila sem se, ker sem se zmotila v datumu. Toliko časa sem že doma, da hitro zamenjam, katerega dne smo. Dejali so, da tega ni več mogoče popraviti,« je pripovedovala in opisala, kako je odjava iz evidence vplivala na njeno vsakodnevno življenje.
»Z možem težko skupaj nabereva denar za kurilno olje. Občasno zaprosim za pomoč center za socialno delo. A takrat so zavrnili mojo prošnjo, saj nisem imela več dokazila, da sem brezposelna,« je opisala.
Pri sodelovanju z zavodom jo je zmotila nenehna menjava svetovalcev. »Komaj sem prejela obvestilo enega referenta, že je prispelo novo, da so ga zamenjali z nekom drugim. Enkrat so mi dodelili svetovalko, ki se je zelo trudila. Obveščala me je o novostih, pomagala mi je do razgovora. Ko so jo prestavili, sem pri vodstvu pisno zaprosila, da bi rada nadaljevala sodelovanje z njo. Imela sem namreč občutek, da bo skupno iskanje službe zame obrodilo sadove, vlivala mi je upanje. Vendar moji prošnji niso ugodili,« je bila razočarana.
V skupini 50 plus
Z zavoda je vselej odšla depresivna. »Enkrat me je svetovalka opomnila, da bom s svojo starostjo težko še našla službo. Menim, da s takšnim sporočilom ne bi smela začeti pogovora,« je poudarila sogovornica, ki spada v skupino 50 plus.
Razume, da tudi svetovalcem, ki delajo z velikim številom brezposelnih, ni prav preprosto, vendar pravi, da je pričakovala več pomoči. »Samo za to, da pri mojem imenu naredijo kljukico, jih ne potrebujem,« je bila kritična.
Za seboj ima več kot 30 let delovne dobe. Brez zaposlitve je ostala, ko so jo v podjetju označili za tehnološki presežek. »Zavedam se težkih časov, a nikoli nisem tarnala, vedno sem bila pripravljena poprijeti za vsakršno delo,« je razkrila optimistično držo in dodala, da se je odzvala na vsako prosto delovno mesto, ki mu je ustrezala.
»Vsak negativen odgovor te psihično udari. Imam vse: ogromno delovnih izkušenj, pripravljena sem delati, a 18 let nikoli več ne bom stara,« je opozorila na enega od problemov. Težko ji je, ko spoznava, da redne službe izginjajo.
»Prijavila sem se za perico prek zvez, vendar ni bilo nič. Čistila sem, delala v trafiki, nabirala borovnice. Vse pogodbeno. Delovne dobe ne morem več pridobiti, saj me nihče več noče zaposliti,« se je ozrla k upokojitvi in prihajajočim negotovim letom.
Vse več slabe volje
Razlog za odjavo našega drugega sogovornika iz evidence brezposelnih je bil podoben kot pri prvi intervjuvanki. Ni se pojavil na sestanku s svetovalcem.
»Prvič sem zaprosil za nov datum, dobil sem ga, pri tem pa so mi dali vedeti, da je konec našega sodelovanja, če se takrat sestanka ne bom udeležil. Žal drugič nisem mogel priti. Zatem so me po pošti obvestili, da so me izbrisali iz evidence brezposelnih,« je zaupal in dodal, da je z vsako izkušnjo, ki jo je imel z zavodom, izgubljal voljo za nadaljnje sodelovanje. Dobil je vtis, da gre za aparat, ki je sam sebi namen.
Zmotil ga je že prvi stik. »Svetovalka mi je na uvodnem pogovoru dejala, da moram vse svoje prijatelje vprašati, ali imajo kakšno službo zame. Hvala lepa za takšen nasvet. Če iščem službo, sem verjetno, preden sem se šel na zavod, vse to že naredil, sicer ne bi hodil na zavod na sestanek, mar ne? Med brezposelne sem se vpisal z namenom, da se zaposlim, in ne da pri njih na sestankih 'visim' tjavdan,« je opozoril.
»Z njimi nočem imeti opravka«
Čudil se je, kako se nekateri uradniki ukvarjajo z brezposelnimi. »V evidenco sem se vpisal med krizo v gradbeništvu. Videl sem, kako so obravnavali gradbene delavce, ki so pristali tako rekoč na cesti in iskali pomoč. Večina jih verjetno ni znala niti pravilno pisati. Prvi birokratski stik jim ni olajšal osebne stiske, ravno nasprotno, bil je negativen. Uradniki so se vedli vzvišeno in neprijazno, brez človeškega čuta,« je opazil.
Na razgovor so ga napotili enkrat. Zdelo se mu je, da samo zato, da je izpolnil kvoto za razgovore, saj služba ni imela nobene zveze z njegovimi izkušnjami in znanjem.
»Morda bi lahko celo izpolnil pogoje za socialno podporo ali katero drugo obliko pomoči, a nočem več imeti opravka z njimi,« je poudaril sogovornik, ki je imel po odjavi občutek, da se je otresel težkega bremena. Čeprav je bilo tisto najtežje − status brezposelnosti −, še vedno na njegovih plečih.
Odjava ni bila potrebna
Tretja sogovornica se je za odjavo iz evidence odločila sama, čeprav je bila še naprej brezposelna. Razlog so bile hude zdravstvene težave. Po opravljenih terapijah se je spet oglasila na zavodu, kjer pa so ji prijazno pojasnili, da bi bila tudi v tem vmesnem času lahko vpisana v register brezposelnih, predložiti pa bi morala zdravniško potrdilo.
»Izkušnja z zavodom je bila v tem primeru pozitivna. Res pa sta bila moje fizično in psihično stanje zaradi hudih glavobolov takšna, da nisem mogla normalno funkcionirati. Obrazec o odjavi, ki sem ga izpolnila sama, so na pošto morali odnesti domači. Nisem zmogla do zavoda, da bi se odjavila,« nam je zaupala izkušnjo.
