Tiskane izdaje
Ljubljana - V Avstriji je v zimski turistični sezoni izrazito zaposlitveno neravnovesje. Od začetka decembra do velike noči potrebujejo severni sosedje v alpskih deželah več kot deset tisoč gostinskih delavcev iz tujine. V začetku tega tedna je na primer samo avstrijski javni zavod za zaposlovanje prek evropske mreže Eures še iskal 1345 kuharjev, 1961 natakarjev in 308 sobaric. Kadre za sezonsko delo v gostinstvu in turizmu pa iščejo tudi zasebne agencije in sami delodajalci.
Avstrijski Eures pri iskanju primernih sezonskih delavcev sodeluje s tujimi zavodi (na primer v Španiji, na Slovaškem, Poljskem), s slovenskim Euresom pa sodelujejo iz avstrijskih zveznih dežel Koroške, Salzburga in Predarlberškega (Vorarlberg). Slovenija je po besedah Žarka Markoviča, svetovalca na slovenskem Euresu, ki je del zavoda za zaposlovanje, za Avstrijce zanimiva zaradi geografske bližine in izkušenj s slovenskimi delojemalci kot zaupanja vrednimi sodelavci.
V poletni turistični sezoni je v Avstriji povpraševanje po sezonskih delavcih omejeno na posamezne delodajalce, avstrijski Eures pa pri tem ne sodeluje. Avstrijski delodajalci tudi od sezonskih delavcev praviloma pričakujejo končano (gostinsko) šolo (ali po njihovo vajeniško šolo) ali pa ustrezne delovne izkušnje. Znanje slovenščine večinoma ni pomembno; obvezno je znanje nemščine, katere raven je odvisna od dela. Precej dobro jo morajo znati natakarji, osnovno tudi kuharji in sobarice: tako zaradi razumevanja navodil kot zagotavljanja varnosti pri delu. Zaželeno je še znanje angleščine – zaradi gostov iz tujine, med katerimi je največ Nizozemcev.
Sobarice, natakarji in kuharji
Sezonski delavci v času zaposlitve praviloma ne hodijo domov, razen morda v največjem zatišju v drugem tednu po novem letu. Zaslužek je od 1300 evrov neto na mesec, pri kuharjih lahko tudi precej več, za delo šest dni v tednu tudi po deset ur na dan. Sezonski delavci dobijo tudi sorazmerni del trinajste in štirinajste plače, tu so še napitnine. Bivanje in prehrana sta v času sezonske zaposlitve brezplačna, v prostem času lahko delavci uporabljajo tudi savne in bazene – če so ti seveda v nastanitvenih zmogljivostih.
Sezonski delavci so pokojninsko in zdravstveno zavarovani, delodajalci plačujejo tako prispevke kot akontacijo dohodnine. Ta ostane v Avstriji, končni letni obračun pa je narejen v Sloveniji. Pri celoletni zaposlitvi mora delavec ob višjih skupnih dohodkih doplačati dohodnino v Sloveniji, če pa razen nekaj mesecev v sezoni posameznik nima prihodkov, mu je dohodnina povrnjena, izplača pa jo Avstrija.
Učitelji smučanja
V zimski turistični sezoni iščejo v Avstriji tudi učitelje smučanja in deskanja, kjer pa so zahteve drugačne, zaslužek pa nižji. Tudi če imajo smučarski učitelji mednarodne licence, morajo opraviti obnovitveni tečaj, ki ga za avstrijske rezidente (prebivalce) plača avstrijski zavod za zaposlovanje, vsi drugi – torej tudi slovenski – učitelji pa si ga morajo plačati sami.
Zanj morajo odšteti skoraj celomesečni zaslužek. Sredi novembra bodo za smučarske in deskarske učitelje zaposlitveni sejmi v Celovcu, Špitalu ob Dravi, Trgu (Feldkirchen) in v Beljaku, obnovitveni tečaj pa stane od 305 evrov za učitelje deskanja na snegu, približno 600 evrov za učitelje alpskega smučanja in do 865 evrov za učitelja obojega. Temu je treba prišteti še vozovnice za naprave na smučiščih – od 97 do 166 evrov.
V Avstriji je bilo konec septembra zaposlenih skoraj 21.000 slovenskih državljanov. Več kot polovica je dnevnih oziroma tedenskih migrantov s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Več kot polovica - 11.880 slovenskih državljanov - je zaposlenih na (avstrijskem) Štajerskem; večinoma (8342) so to dnevni oziroma tedenski migranti. Od dobrih tri tisoč zaposlenih v štajerski industriji je skoraj dva tisoč petsto dnevnih oziroma tedenskih migrantov. Infografika: Delo
Zaradi krajšega (šesturnega) dela (poučevanja) zaslužijo smučarski učitelji od 700 do 800 evrov neto, so pa napitnine pričakovano višje. Delodajalci jim zagotovijo prenočišče, hrane pa praviloma ne. Ni nenavadno, da dobijo učitelji hrano zastonj v kočah in lokalih, kamor pripeljejo svoje varovance. Tako kot šoferji avtobusov.
Postopek izobraževanja in izpitov za smučarske učitelje je natančno določen in ni poceni, saj je skupni strošek kar okrog devetsto evrov. V to oceno stroška za pridobitev naziva učitelja alpskega smučanja prve stopnje so všteti stroški šestdnevne smučarske vozovnice, šestdnevnega bivanja v hotelu, kotizacije za kadrovski tečaj, za teoretična predavanja in izpit za strokovne kadre, stroški teoretičnega in praktičnega izpita ter obvezne prakse.
Posameznik potrebuje poleg osnovnega naziva tudi letno licenco, ki jo pridobi na predsezonskih usposabljanjih, pojasnjuje Uroš Martinšek, vodja Združenja šol smučanja Slovenije. Stroške licenc, ki veljajo eno leto, nosijo večinoma učitelji sami, višina pa je odvisna od nivoja licence. Skupni strošek za učitelja druge stopnje je pred sezono okvirno 95 evrov.
Mali zaposlitveni sejmi
Tudi zato na nedavnem malem zaposlitvenem sejmu med 28 iskalci dela pri salzburških in koroških delodajalcih ni bilo nobenega smučarskega učitelja. Predarlberški sejem bo v začetku novembra. Na teh malih zaposlitvenih sejmih so razpisana konkretna delovna mesta, iskalci pa se morajo prijaviti že na predizbor, kjer je glavno merilo znanje nemščine.
Na zaposlitveni sejem pridejo sodelavci avstrijskega zavoda za zaposlovanje in v nemščini opravijo z iskalci poglobljene intervjuje. Že na sejmu pokličejo delojemalce – od omenjenih 28 iskalcev je bila približno dvajsetim ponujena zaposlitvena možnost, kar je po besedah Žarka Markoviča veliko. Štiri iskalce dela so kot edine kandidate delodajalci povabili na pogovor že za naslednji dan!
Seveda lahko ponujeno delo iskalci zaposlitve tudi zavrnejo – pomembno pa je, da za eno zaposlitev ne tekmuje več kandidatov. Edino vprašanje je, ali kandidat ustreza. Mali zaposlitveni sejmi so zato po mnenju Žarka Markoviča zelo uspešni, saj kandidati natančno vedo, kaj iščejo, delodajalci pa tudi.
