Slovenski smučarski učitelji so zelo iskani

Ljubljana - »Zanimanja za smučanje v Sloveniji je, glede na to, kako zdrav in nezahteven šport je to, premalo,« meni Aljaž Pristovnik, ki se ukvarja z organizacijo dela v zimskih šolah v naravi. Po njegovem mnenju so tehnike učenja smučanja in same smuči tako napredovali, da se ga lahko nauči skorajda vsak gibalno sposoben posameznik. Se pa zaveda, da k majhnemu zanimanju za ta šport največ pripomorejo visoke cene opreme in smučarskih vozovnic, ki so za marsikaterega Slovenca nedosegljive.

Pristovnik sodeluje s Smučiščem RTC Trije kralji nad Slovensko Bistrico ter z eno izmed smučarskih šol na smučišču v avstrijskem Saalbachu. Kot lastnik agencije AP Team Ski instructions, poleg tega da sam uči smučanja, išče tudi druge učitelje, s katerimi skrbijo tako za učenje kot za animacijo otrok na zimskih taborih in tečajih smučanja.

Zaradi prilagodljivosti zelo iskan kader pri sosedih

Dela večinoma s slovenskimi učitelji, ker so po njegovem mnenju šole smučanja pri nas med boljšimi v Evropi in dajejo dovolj usposobljen kader za nadaljnje prenašanje znanja v premagovanju belih strmin.

»Drugi vzrok je jezikovna prilagodljivost, saj smo Slovenci v primerjavi z Avstrijci veliko boljši v znanju angleščine. Z nami se lahko primerjajo le še Nizozemci,« pravi Pristovnik, ki meni, da je prav ta prilagodljivost v komuniciranju poglavitni vzrok, da smo Slovenci tako iskana in zaželena delovna sila pri severnih sosedih.

Po Pristovnikovem opažanju se v Avstriji za najem učitelja smučanja odloči veliko več ljudi kot v Sloveniji, in to, kot že omenjeno, predvsem zaradi cen, ki niso prilagojene razpoložljivim razmeram na naših smučiščih. Na smučišču v Saalbachu, kjer dela, so štirje tedni na sezono – dva tedna v začetku februarja med zimskimi počitnicami in dva konec marca za velikonočne praznike – tako zasedeni, da gre na delo samo iz Slovenije od 60 do 70 učiteljev smučanja. Pridružijo se jim še kolegi iz Avstrije in Nizozemske.

»Na vrhuncu sezone je tako na enem smučišču tudi do 300 učiteljev smučanja naenkrat,« opisuje Pristovnik.

Izkušnje pomemben faktor pri iskanju kadrov

Aljaž Pristovnik se zadnji dve leti preživlja izključno z organizacijo zimskih šol v naravi in poučevanjem smučanja. »Ne ustvarim toliko dobička, da bi živel razkošno, se pa da preživeti skozi vse leto, če je le dovolj uspešna sezona,« pravi. »So pa zaslužki odvisni od snežnih razmer; kdaj lahko začnemo sezono in koliko dni lahko nemoteno izvajamo delo; torej zaslužka ne moremo predvideti vnaprej,« še dodaja.

Pri iskanju novih sodelavcev je pozoren predvsem na izkušnje in kompetence posameznika in ne toliko na stopnjo usposobljenosti. Slabost v Sloveniji je po njegovem mnenju to, da lahko v treh letih posameznik pridobi najvišjo stopnjo licence učitelja smučanja.

»To, da lahko posameznik iz leta v leto opravlja višjo stopnjo, je zgrešen sistem. Po vsaki doseženi stopnji bi moral pridobiti leto ali dve novih praktičnih izkušenj, da bi potem lahko napredoval,« trdi Pristovnik. Do takšnega prepričanja so ga pripeljale izkušnje z mladimi in uspešnimi smučarji, ki so sicer znali lepo in pravilno smučati, vendar niso znali tečajniku podati dovolj pedagoškega znanja in ga tako s svojimi izkušnjami popeljati na višjo raven.

»Učitelj smučanja mora znati dobro komunicirati – tako z otroki kot s starši in pedagoškimi delavci, ki spremljajo otroke v šolah v naravi. Če tega ne zna in se ni pripravljen prilagajati, ni primeren za tovrstno delo,« je jasen Pristovnik. Velika večina učiteljev, ki sodelujejo pod okriljem AP Team, že več let ostaja enaka, del ekipe, predvsem za delo v tujini, pa se iz sezone v sezono menja.

»V tujini je sistem učenja smučanja že tako utečen, da vsakdo s pomanjkljivim znanjem in premalo izkušnjami ter nepripravljenostjo na prilagajanje moti proces dela, zato je bolje, da tega dela ne opravlja,« pravi Pristovnik.

Ekipa AP Teama v Sloveniji sodeluje samo s Smučiščem RTC Trije kralji, saj je to po mnenju našega sogovornika edino smučišče, ki učiteljev smučanja pri delu ne omejuje na vsakem koraku z raznimi koncesijami in podobno birokracijo.

Koncesije

Šole smučanja in posamezni učitelji potrebujejo za delo na smučišču soglasje njegovega upravljavca. Stroški teh soglasij (koncesij) se na smučiščih razlikujejo in so odvisni od poslovne politike upravljavca smučišča. Nekatera imajo eno smučarsko šolo, druga več.

Koncesijo smučišču plačujejo tudi profesionalne šole smučanja. Poleg teh se na smučiščih pojavljajo smučarski klubi, šole in vrtci, ki pa lahko izvajajo svojo dejavnost le v okviru vnaprej dogovorjenih terminov in obsega. V tujini so te relacije še strožje regulirane in smučišča z ostrejšo zakonodajo in nadzorom na terenu zelo ščitijo svoje smučarske šole, pojasnjuje Uroš Martinšek, vodja združenja slovenskih šol smučanja.

Uroš Martinšek Foto: SZS

Učitelji smučanja si delo pridobijo sami s povpraševanjem v klubih, smučarskih šolah in drugod, kjer potrebujejo strokovni kader v šolah v naravi, na zimovanjih ali na smučarskih počitnicah, ki jih pripravljajo turistične agencije. Pogodbe sklepajo z nosilcem dejavnosti, ti pa se v statusu razlikujejo. Profesionalne šole smučanja morajo za svoje storitve izdajati davčno potrjene račune.

Učiteljem, ki so v šolah smučanja sezonsko zaposleni, plačuje prispevke delodajalec, tisti, ki izdajajo račune kot espeji ali podjetja, pa te obveznosti rešujejo sami, še dodaja Martinšek. Veliko učiteljev smučanja iz Slovenije opravlja to delo tudi v tujini in imajo različne izkušnje. Nekateri tam ostanejo dalj časa, nekateri pa se kmalu vrnejo; s samim strokovnim znanjem pa nimajo nobenih težav.