Slovenski strokovnjaki v tujini: Slovenija ne pokaže, da bi jih potrebovala

Na vprašanje, ali bi se vrnili, odgovarjajo, da bi z uvajanjem meritokracije dosegli več kot s popravki davčnega sistema.
Objavljeno
21. maj 2018 08.00
Posodobljeno
22. maj 2018 14.56
FOTO: Shutterstock
Milka Bizovičar, Mojca Finc
Milka Bizovičar, Mojca Finc
Beg možganov, o katerem smo še pred kratkim govorili v povezavi z izseljevanjem izobraženih ljudi v tujino, v EU ni več težava. Namesto tega poudarjajo pomen kroženja znanja med državami.

Leta 2016, ko so na statističnem uradu zadnji dostopni podatki, je bilo med vsemi izseljenimi državljani Slovenije 31 odstotkov ljudi (2301) z najmanj višješolsko izobrazbo, med priseljenimi tujci je bilo takšnih 13 odstotkov (1547). Iz tujine se je od leta 2011 vrnilo 3624 ljudi z najmanj VI. stopnjo izobrazbe, medtem ko se jih je odselilo 10.534. Nekaj tistih, ki so v tujini, smo vprašali, kaj bi morali storiti država, podjetja …, da bi Slovenija postala privlačnejša za naše strokovnjake v tujini.

image
Odseljeni državljani RS FOTO: Delova infografika

 

Izboljšati perspektivo 
za prihodnost


Marinka Žitnik je podoktorska raziskovalka na stanfordski univerzi v ZDA, kjer se ukvarja s strojnim učenjem in z njegovo uporabo v biologiji in medicini. »Priljubljen cilj bega možganov so države, ki imajo dobro poslovno infrastrukturo, povezljivost informacij in močna vozlišča znanj. Visokoizobraženi se selijo tja, kjer lahko inovirajo,« je povedala in za velika izziva v Sloveniji označila izobraževalno in zaposlovalno politiko, kjer so priložnosti za izboljšave.

V izobraževalnem sistemu bi morali poudariti mehke veščine, kot so vseživljenjsko učenje, reševanje kompleksnih situacij, podjetniška kultura, sodelovanje za skupni napredek ekipe in kritična presoja. Te veščine človeka silijo k povezovanju s tujino. »Pomembno je, da imajo ljudje čim več priložnosti za mednarodno sodelovanje v obliki študentskih izmenjav, raziskovalnih obiskov na tujih univerzah in podjetniških programov.

image
Marinka Žitnik FOTO: Osebni Arhiv


Da bi se tisti, ki odidejo, v čim večjem številu vrnili v Slovenijo, bi morali vzpostaviti politike, ki zdomcem sporočajo, da jih država želi in potrebuje doma. Visoke plače so hitra, a le delna rešitev. Predvsem je treba izboljšati perspektivo za prihodnost in pojasniti stvari tako, da mladi, še preden odidejo, vidijo, da bo prihodnost v Sloveniji boljša kot sedanjost,« je poudarila Žitnikova in kot primera odličnih spodbud navedla partnerstva vlade z organizacijami, kot sta Ameriško-slovenska izobraževalna fundacija (Asef) in Društvo v tujini izobraženih Slovencev (Vtis).

»Ključna točka v sistemu zaposlovanja, ki bi prispevala k večji odprtosti Slovenije za strokovnjake iz tujine, je po mojem mnenju več meritokracije in manj birokracije. Z uvajanjem meritokracije, kjer je napredovanje posameznikov odvisno predvsem od njihovih sposobnosti, kompetenc, morale, dosežkov in podobno, je mogoče narediti precej več kot le s popravki davčnega sistema.
 

V Sloveniji takšnih služb ni


Beti Hohler je tožilka v uradu tožilstva Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu. V tujino je odšla z jasno izdelanim ciljem: delati na področju mednarodnega kazenskega prava in tranzicijske pravičnosti, tovrstnih služb pa v Sloveniji ni. »Želela sem si stik s svetovnimi strokovnjaki na teh področjih in razvijati veščine, ki jim doma ne namenjamo veliko pozornosti ali so celo nezaželene,« je dejala in med drugim omenila kritično razmišljanje.

V tujini dela z vrhunskimi sodniki, tožilci in zagovorniki, ki jo obravnavajo sebi enakovredno: »Odnosi niso tako hierarhični kot v Sloveniji, kar mi je všeč,« je opisala. Ker je sposobna in delavna, se je hitro izkazala, zdaj je ključna članica svoje tožilske ekipe. Služba ji omogoča tudi razvoj drugih interesov, kot je vodenje treningov na področju vladavine prava, kar bi bilo s službo v Sloveniji težje združljivo, pravi.

image
Beti Hohler FOTO: Osebni Arhiv


Za zdaj si težko predstavlja, da bi našla strokovni izziv v Sloveniji, ne izključuje pa možnosti dela v slovenskem pravosodju v prihodnosti. Za vrnitev bi jo prepričalo vsebinsko zanimivo in odgovorno delovno mesto, karierni izziv, ki bi ji zagotovil nadaljnjo rast in razvoj ter ji omogočil, da uporabi in nadgradi izkušnje in znanje, pridobljene v tujini. Pomembno vlogo bi imeli tudi morebitni sodelavci, njihova strokovnost in motivacija. »Kot pravnica želim s svojim delom prispevati k razvoju pravnih vrednot v družbi in to je prav tako pomemben del mojih kariernih odločitev,« je iz Nizozemske razmišljala Hohlerjeva.

Na vprašanje, kako privabiti strokoven kader v Slovenijo, odgovarja, da mora družba prepoznati pomen in vrednost vrhunskega znanja in različnih praktičnih izkušenj, tudi tistih iz tujine. »Pri tem pa se ne ujeti v past, da je vsakdo z izkušnjami v tujini samodejno tudi strokovnjak. Ključno je zlasti graditi in razvijati izrazito meritokratsko delovno okolje, v katerem bolj kot zveze in poznanstva štejejo znanje, izkušnje in sposobnosti,« opozarja.
 

Brez strahu o kraji idej


V tujino se je usmerila tudi Lina Gantar, nekoč je delala v Googlu v Dublinu, zdaj je solastnica podjetja Nuuk Digital v Manchestru. Pravi, da bi jo v Slovenijo prej vrnili osebni razlogi kot karierna pot. »Nikoli ne reci nikoli, ampak menim, da bi me karierno domov odpeljala samo delovna ponudba življenja,« priznava Gantarjeva, ki prebiva v Veliki Britaniji.

Kakšne razlike opaža v delovnem okolju na Otoku v primerjavi s Slovenijo? »Z gledišča solastnice podjetja je tukaj mnogo več talenta. Ne pravim, da ga v Sloveniji ni. A v tujini opažam veliko več visoko motiviranih posameznikov, ki so pripravljeni jutri potovati na konferenco na Kitajsko, brez težav opravljajo klice z Američani ali Avstralci in se z njimi povežejo tudi na osebni ravni. Prav tako se mi zdi, da je deljenje idej in sodelovanje na mnogo višji ravni kot v Sloveniji, kjer se marsikdo boji, da mu bo kdo ukradel zamisel in podobno,« je naštela in poudarila še eno pomembno temo – mobilnost.

image
Lina Gantar FOTO: Osebni Arhiv


V podjetju, ki ga vodi, potujejo najmanj enkrat na mesec. Zato sta bližina letališč in ponudba letalskih prevoznikov ključni. Prav zato meni, da bi večja izbira mednarodnih povezav lahko marsikoga spodbudila, da se vrne v domače delovno okolje. Kaj še bi se moralo spremeniti? »Lepo bi bilo, če bi bilo delo manj odvisno od zvez in poznanstev in več od resničnih uspehov in veščin. Sicer pa menim, da gredo stvari v pravo smer, kar potrjujejo podjetja, kot so Outfit, Bitstamp, 3FS, Chipolo, Equa, ki delajo zanimive stvari na mednarodni ravni in ponujajo priložnosti za rast in učenje novodobnih veščin ter odpirajo glave novim rodovom,« je povedala Gantarjeva.
 

Če ti ni všeč, poiščeš novo


Tudi Nastja Starčič, ekonomistka, ki je zaposlena v Digital Marketing Institute v Dublinu, pravi, da bi se za vrnitev v domovino odločila zgolj na podlagi osebnih razlogov – bližine družine in prijateljev, udobja, ki ga ponuja Slovenija. »Verjamem, da se dobre službe najdejo povsod, tudi v Sloveniji. Bolj pomembno je, da se v okolju dobro počutiš, da podpira tvoje potenciale in ti omogoča napredek na vseh področjih, ne samo kariernem. Ko se bom odločila za selitev, bom gledala na to, kaj mi država ponuja kot celota,« pravi Starčičeva.

image
Nastja Starčič FOTO: Osebni Arhiv


Kaj ji ponuja delovno okolje v Dublinu, česar ji slovensko ne more? »Možnosti je ogromno. Če si dober, iznajdljiv in delaven, boš zelo hitro našel kaj zase. Zdi se mi, da je v tujini več priložnosti za razvijanje svojih potencialov že zaradi velikosti trga. Ljudje hitro menjajo službo, če niso zadovoljni, in poiščejo, kar jim ustreza,« je opisala. V tujino ni odšla, ker v Sloveniji ne bi bilo dobrih delovnih mest, ampak zaradi nove izkušnje.

»Dobra podjetja v Sloveniji obstajajo, a jih je premalo, izobražen kader ne dobi dovolj priložnosti za zadovoljitev svojih potencialov,« je dejala in dodala, da bi morala podjetja bolj razmisliti o tem, kako zadržati dober kader; kaj lahko ponudijo posamezniku za njegov razvoj. »Ljudje ne ostanejo več na enem delovnem mestu vse življenje. Če jim ni všeč, bodo hitro poiskali novo. Selitev v tujino ni bila nikoli lažja. Če ne dobijo priložnosti doma, če niso cenjeni, bodo pač šli,« poudarja.
 

Drobljenje denarja med laboratoriji ni nujno dobro


Matevž Červ se je iz Slovenije preselil leta 2012, ko se mu je odprla priložnost za raziskovalno delo v Cernu, v Ženevi. Zdaj je zaposlen v mladem podjetju, ki namerava tehnologijo pospeševalnikov delcev uporabiti za protonsko terapijo – obsevanje raka. »Rad bi pridobil še več znanja na tem področju, preden bom lahko prinesel v domovino neko dodano vrednost. Seveda bi bilo zelo primerno, če bi v Sloveniji odprli lastni center za protonsko terapijo, kjer bi moje izkušnje morda nekaj štele,« razmišlja Matevž.

image
Matevž Červ FOTO: Osebni arhiv


Meni, da bi slovenski strokovnjaki z mednarodnimi izkušnjami želeli podobno mednarodno delovno okolje tudi v Sloveniji. Takšne kolaboracije nastanejo okoli večjih projektov, ki so dobro finančno podprti. »Mogoče ravno drobljenje denarja med posamezne laboratorije onemogoča večje dosežke in s tem večjo prepoznavnost. Izkoristiti moramo tudi naše članstvo v organizacijah, kot je Evropska vesoljska agencija,« priložnosti našteva Červ in pričakuje, da bodo mednarodni dosežki nekaterih podjetij iz Slovenije, ki odmevajo v svetu, prej ali slej pritegnili pozorrnost tudi slovenskih zdomcev.
Če ne dobiš priložnosti doma, če nisi cenjen, 
pač greš.