Če se ustavim, umrem. Kot morski pes, ki mora plavati, da bi preživel. To je stavek, ki sem ga pred nekaj tedni ob pivu slišal od kolega na rekreativnem nogometu. Nekdanji aktivni športnik, ki mu je ob rednem treningu in tekmovanjih uspelo diplomirati, je bil še do pred kratkim ena od številk na trgu dela. Še pred diplomo, a po koncu tekmovalne športne kariere, ki mu ni prinesla ne slave in ne omembe vrednega denarja, je našel zanimivo delo v enem od srednje velikih slovenskih podjetij.
Po lastniških premikih v podjetju je ostal brez dela na vodstvenem položaju, kar je sprva razumel kot odrešitev. Naenkrat je imel dovolj časa zase, za otroke, družino in svoje večinoma s športom povezane hobije. Kot razmeroma mlademu človeku, ki je od malih nog vajen neprestane fizične aktivnosti, pa ga je preostanek časa hitro prenehal veseliti. V nekaj tednih je možakar, ki je bil neprestano iskan med partnerji, zaposlenimi, kupci in dobavitelji, postal nekdo, ki mu telefon zazvoni le, če ga kliče žena.
Marsikdo drug bi v takem položaju hitro zapadel v depresijo. Toda če kdo, zna športnik izgubljati in dostojno prenašati tudi najtežje poraze. Če vprašate kateregakoli nekdanjega športnika, vam bo med naštevanjem športnih lastnosti, ki mu prav pridejo v službi, hitro omenil tudi umetnost treznega prenašanja porazov. Športni moto »ni pomembno kolikokrat padeš, ampak da se vedno znova pobereš«, velja tudi v poslu. Zmožnost rutinskega ponavljanja navzven nesmiselnih operacij je tisto, kar kali vrhunske športnike. Kdor zmore opraviti več dolgočasnih ponovitev enega meta, enega udarca, ene poteze, ima več možnosti za zmago. Vztrajnost, disciplina, delovna vnema, metodičnost, spoštovanje pravil, navodil, avtoritete, gibčnost, zmožnost hitrega odločanja, zmožnost sprejemati udarce … to so kakovosti, ki jih svojemu delodajalcu lahko prispeva športnik.
Tekmovalci iz posamičnih športnih panog delujejo drugače kot tisti v moštvenih športih. Rokometaš ali nogometaš drugače sprejema navodila in razdelitev nalog v moštvu kot igralec tenisa. Igralec v moštvenem športu je od mladih nog vzgajan za svojo vlogo v ekipi, ne posega v delo soigralcev. Razen v izjemnih primerih, ko ali če mu trener ali kapetan izrecno naroči drugače.
Aktivni športniki so bili zaradi svoje športne poti pogosto prisiljeni šolo odriniti na stranski tir, manjka jim delovnih izkušenj. Vse to so dejavniki, ki njim in njihovim delodajalcem grenijo življenje. A samozavest in optimizem, da bo jutri bolje, sta ključna zato, da se padli vedno znova postavi na noge. Tako je bilo tudi pri mojem prijatelju. Po množici opravljenih razgovorov, tudi uspešnih, kjer je dobil obljubo o zaposlitvi, ki je bila kasneje prelomljena, se ni vdal. Rinil je naprej in z novim letom bo stopil na novo karierno pot na mednarodni sceni. Da se!
Tiskane izdaje
