Upokojitev – šok za zdravnike

V zdravniškem poklicu se s starostjo pridobivajo nujno potrebne in neprecenljive izkušnje. Za mnogo zdravnikov zato upokojitev pomeni velik pretres. Na vrhuncu kariere se morajo posloviti od aktivnega življenja, čeprav lahko družbi še ogromno doprinesejo.

Po podatkih, objavljenih v oktobrski medicinski reviji Jama, se je število zdravnikov, starejših od 65 let, v zadnjih 40 letih v ZDA več kot početverilo. V letu 2015 je bil eden od štirih zdravnikov že starejši od 65 let. Prav pri zdravnikih povsod po svetu opažajo, da se ne želijo upokojiti oziroma da nadaljujejo delo. Sklepajo podjemne pogodbe ali opravljajo občasna dela.

Pulmologinja Zlata Remškar je, kot pravi, prisilno upokojitev leta 2012 (Zujf) sprejela, ker ji drugega ni preostalo. »Če bi imela možnost, bi delom z veseljem nadaljevala.« Tako pa je doživela osebni šok: »Za delo sem se počutila popolnoma sposobno in sem v njem uživala.« Ocenjuje, da je njena storilnost še zdaj neokrnjena oziroma ni zmanjšana: »Z leti nabrane zdravniške izkušnje (pa po moji oceni) lahko bolnikom le koristijo in ne škodijo.«

Operacije naj bodo rezervirane za mlajše

Božidar Voljč, upokojeni zdravnik družinske medicine, predsednik komisije za medicinsko etiko, strokovni svetovalec pri Inštitutu Emonicum za aktivno in zdravo življenje ter svetovalec SAZU za javno zdravstvo, zdravstveno gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, pritrjuje Remškarjevi. Pravi namreč, da ni nobenega razloga, da zdravniki tja do 75. leta starosti ne bi imeli stikov z bolniki, če nimajo kakšne bolezni, ki bi jim to onemogočala.

Ob tem je treba kljub vsemu opozoriti na vidik varnosti dela – staranje namreč prinaša tudi nekatere težave, ki pa se pri vsakem posamezniku kažejo drugače. V ZDA je bila leta 2005 opravljena študija, ki je pokazala, da je stopnja izrečenih disciplinskih ukrepov za zdravnike, ki so šolanje končali pred 40 leti, znašala 6,6 odstotka, pri tistih, ki so izobraževanje končali pred desetimi leti, pa zgolj 1,3 odstotka. Ameriška študija iz leta 2006 pa je pokazala, da je bila pri zapletenih operacijah, ki jih je opravljal kirurg, star 60 let ali več, stopnja umrljivosti pacientov višja.

Božidar Voljč: Starejši zdravniki ostajajo predani poklicu, so dobri poslušalci, imajo večjo sposobnost predvidevanja. Foto: Blaž Samec/Delo

Tudi Voljč opozarja na večja tveganja pri delu starejših ravno v operativnih strokah z zapletenimi in dolgotrajnimi posegi, kjer je ves čas potrebna velika natančnost: »Drugje pa ne vidim večje nevarnosti od tistih, ki so pri zdravljenju bolnikov vedno prisotne – neustrezna diagnoza in zdravljenje, neusklajeno predpisovanje zdravil, naveličanost itd.«

Prednosti in slabosti starejših

Voljč pravi, da se značilnosti starejših zdravnikov lahko primerjajo z značilnostmi vseh, ki so preživeli desetletja dela v svojem poklicu. »Ostajajo predani svojemu poklicu, so dobri poslušalci, imajo večjo sposobnost predvidevanja, boljše komunikacijske in organizacijske sposobnosti. Pozitivne in negativne pretekle izkušnje so temelj modrosti, ki se jo starejšim pripisuje, slabše pa se odrežejo pri prilagajanju na velike organizacijske spremembe, pri uvajanju zapletenih tehničnih izboljšav in podobnega. Zato so manj primerni za odgovorne vodstvene funkcije v večjih zdravstvenih ustanovah ali sistemih.«

Ob vsem, kar se ta hip govori in piše o čakalnih dobah, bi Voljč iskal načine, kako jih z novimi rešitvami skrajšati tudi s pomočjo starejših zdravnikov.

Pri 79 letih dela, kolikor in kakor se mu delo razporeja

Koliko ur na dan pa je zaposlen sam? Odgovarja, da dela, kolikor in kakor se mu delo samo razporeja in dokler to zmore. V sebi ne čuti ovir, ki bi ga motile kaj bolj kot kdaj prej.

»Ne samo za zdravnike, za vse je pomembno, da tudi v starosti iščejo načine, kako ostati socialno vključen, fizično in duševno aktiven. Saj ni treba teči maratona. Povprečen, zdrav način življenja, z mero in maniro v vseh stvareh, je čisto dovolj. In prej, ko se kdo za to odloči, toliko bolje zanj,« pravi Voljč, ki bo kmalu praznoval 79. rojstni dan.

Ob prošnji, naj izpostavi zdravniškega kolega, čigar delovni angažma ima navkljub visoki starosti poseben odraz v slovenski družbi, Voljč omeni 96-letnega kardiologa Borisa Cibica, ki je vsak dan aktiven v društvu Za zdravje srca in ožilja Slovenije. »Že dolga leta je simbol zdrave in aktivne dolgoživosti. Ena od njegovih modrosti je, da od mize vedno vstane še malo lačen. Mera in manira,« končuje Voljč.

Mi pa naj ob številnih še aktivnih upokojenskih zdravniških imenih izpostavimo še 87-letnega Aleksandra Dopliharja. Leta 1991 se je upokojil in potem spoznal, da precejšen del prebivalstva nima niti osnovnega zdravstvenega zavarovanja. S podporo ljubljanske mestne občine, Slovenske filantropije in Karitasa je tako leta 2001 prevzel vodenje ambulante pro bono, kjer lepši svet ustvarja še danes.