V Nemčijo za 4,5 evra na uro

S spremembami zakona o urejanju trga dela (ZUTD) pred štirimi leti so se okrepili nekateri standardi in pravila, ki naj bi jih upoštevali pri agencijskem posredovanju delavcev. Če se to uresničuje, je drugo vprašanje.

ZUTD opredeljuje predvsem pogoje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) pa pravice agencijskih delavcev. ZUTD torej v nekaterih členih opredeljuje predvsem, poenostavljeno rečeno, agencijsko posredovanje delavcev podjetju, kar pomeni, da »se kršitve teh določb nanašajo predvsem na delodajalce, ki posredujejo oziroma zagotavljajo delo delavcev drugim delodajalcem, ne da bi izpolnjevali pogoje za to – nimajo dovoljenja ministrstva za delo (MDDSZ) za opravljanje te dejavnosti in tudi niso vpisani v register oziroma evidenco izvajalcev (so tako imenovane kvaziagencije)«, odgovarjajo na inšpektoratu za delo.

Zakon o delovnih razmerjih pa, tako inšpektorat, opredeljuje pravice agencijskih delavcev. Če povzamemo: takšen delavec ima pravico do pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (za določen čas le, če gre za opredeljene izjeme), pisno mora biti obveščen o pogojih dela, o pravicah ter obveznostih pri uporabniku, v pogodbi o zaposlitvi mora biti določeno, da bodo višina plačila za delo in nadomestila odvisni od dejanskega opravljanja dela pri uporabniku, upoštevaje kolektivne pogodbe in splošne akte, ki zavezujejo posameznega uporabnika, uporabnik je subsidiarno odgovoren za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja in druge. 

Seveda so že na spletni strani ministrstva za delo podrobno opredeljeni zakoni in predpisi, ki urejajo tovrstne agencije in agencijske delavce, njihove dolžnosti in pravice, objavljeni so pregleden register domačih podjetij agencij za posredovanje agencijskih delavcev in evidenca tovrstnih tujih podjetij ter drugi pogoji, ki jih morajo izpolnjevati tisti, ki želijo opravljati tovrstno delo in jih tudi posredovati ministrstvu. S posebnim pravilnikom za opravljanje dejavnosti posredovanj agencijskih delavcev je izrecno določeno, da to lahko počnejo družbe, ki v zadnjih dveh letih niso bila oglobljena zaradi kršitve predpisov, ki nimajo neporavnanih obveznosti, niso davčni dolžniki, imajo za glavno dejavnost registrirano dejavnost posredovanja delovne sile ....

Izigravanja

A videti je, da je različnih izigravanj na tem področju še veliko. 'Agencija za zagotavljanje dela' je denimo iskala delavca za podiranje stavb in zidov v Nemčiji. Za to delo je ponujala 4,5 evra bruto na uro namesto vsaj 11,5 evra, kakršna je za to delo minimalna urna postavka v Nemčiji.

Goran Lukić, predsednik Delavske svetovalnice poudarja: »To so delavcu ponudili in mu dejali, da se lahko zaposli za slovensko minimalno plačo. Toda če dela v Nemčiji, je logično, da dela za nemško minimalno plačo!«

Lukić našteva, da se kljub ureditvi, ki bi morala veljati, pogosto prek različnih agencijskih podjetij zakriva njihovo dejansko delovanje. Tudi prek raznih kooperantskih pogodb in pogodb o sodelovanju, čeprav v skladu z zakonodajo agencijski delavec opravlja delo pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika ali večinoma uporablja sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa uporabnika.

Več kot dvesto agencij za zaposlovanje

V Sloveniji imamo približno sto registriranih agencij za posredovanje dela ali agencij za zaposlovanje, a vsaj toliko je tudi takšnih, ki jih poznavalci, tudi Goran Lukić, imenujejo kvaziagencije; skupaj torej več kot 200. Po njegovi oceni imamo veliko tovrstnih agencij, ki so registrirane za vse mogoče dejavnosti, od vinogradništva naprej, čeprav se dejansko ukvarjajo le s posredovanjem delavcev. Za povrh je še veliko samostojnih podjetnikov, ki prav tako igrajo vlogo posredovalcev ljudi za delo; ki so premalo ali pa sploh neodgovorni. Goran Lukić: »Absurdno je, da lahko imajo te kvaziagencije pri nas večjo pravno zaščito kakor delavci, ki delajo prek njih.« 

Kakšna množica ljudi se agencijsko zaposluje pri nas ali prek naših agencij v drugih državah od Nemčije, Avstrije naprej? Lukić ocenjuje, da se jih prek registriranih agencij pri nas zaposli več kot 18.000, skupaj z neregistriranimi agencijami pa se to število povzpne na 40.000 ljudi.

»Trg agencijskega dela pri nas preprosto cveti,« ugotavlja. Očitno pa so poseben problem tudi posamezniki kot posredniki, ki novačijo ljudi v nekaterih državah nekdanje Jugoslavije in za to menda zaračunavajo mastne denarje. Ali kot dodaja Goran Zrnić, zagovornik iz Delavske svetovalnice, ti posredniki lahko za ureditev papirjev zaračunajo od 500 do 1500 in še več evrov. Toda pozor: kot poudarjata sogovornika, bi morali te papirje urediti in plačati seveda delodajalci.

Malo ali nič pravic

Celo primerov, ko posameznik, ki pride v Slovenijo kot posredovani delavec in plača 500 evrov zgolj za informacijo, da se bo morebiti lahko zaposlil pri nas, ni tako malo. Za povrh takšnega delavca zaposlijo v neki (neregistrirani) posredovalnici in čez nekaj časa lahko pristane v Nemčiji; spet prek neregistriranih agencij. Prav te dni Delavska svetovalnica raziskuje, kakšne nedovoljene prakse uporablja podjetje TehnikaTEMP, ki rekrutira in pošilja prek svoje enote v Banja Luki delavce v Slovenijo. Kot se kaže zdaj, jih pošiljajo na nekakšno trimesečno poskusno delo, brez ustreznih dokumentov za delo in prebivanje v Sloveniji. Morali jih bomo prijaviti, napovedujejo na Delavski svetovalnici. Kakorkoli: vse te prakse kažejo na to, da imajo tako napoteni delavci malo ali nič pravic.

Neenako plačilo

Enako pomembno vprašanje je sindrom neenakega plačila, poudarja Lukić. Po zakonodaji morajo biti agencijski delavci z vsemi plačili izenačeni z redno zaposlenimi, za kar so odgovorne agencije, podjetja (»uporabniki« agencijskih delavcev) pa nosijo subsidiarno odgovornost. Zakaj potem teh delavcev podjetja preprosto ne zaposlijo? V nekaterih podjetjih se za zaposlitve že odločajo. Visoka gospodarska rast v Sloveniji bo verjetno potrebe po agencijskih delavcih samo še povečevala. Tudi zato je pomembno, da se s tem gospodarskim bumom ne bodo krepili slabi poslovni modeli ravnanja z agencijskimi delavci.

Moralo bi biti nasprotno ali kot poudarja Goran Lukić: »Na ladji, ki se dviga, se moramo zavedati, da jo v palubi poganjajo ljudje in nanje ne smemo pozabiti.« Vsekakor pa imajo agencije za posredovanje delavcev tudi svoje združenje, ki ima poleg moralno-etične odgovornosti tudi pravno odgovornost. Ob neprimernih in za povrh nelegalnih praksah naj se sami odzovejo in počistijo svoje vrste, jih poziva Goran Lukić.

Inšpekcija

Na republiškem inšpektoratu za delo (IRSD) ugotavljajo razmeroma malo tovrstnih kršitev ZDR-1. Toda poudarjajo: »Glede na število inšpektorjev (okvirno 40) in obseg dela, ki ga lahko ti opravijo, ter glede na dejstvo, da je večina nadzorov opravljena na podlagi prijav, težko trdimo, da je takšna tudi splošna slika stanja v Sloveniji. Glede drugih kršitev delovnopravne zakonodaje, ki se navezuje na t. i. agencijske delavce (na primer glede izplačila plač, regresa, glede zagotavljanja odmorov in počitkov, nadurnega dela …), pa podatkov o ugotovljenih kršitvah statistično ne vodimo tako, da bi lahko posebej identificirali te delodajalce. Tako ne moremo opredeliti, koliko je vseh kršitev, ki so povezane s temi delavci.«

Do konca septembra letos so na IRSD ugotovili skupaj 78 kršitev, ki zadevajo neprimerne prakse glede določb zakona o urejanju trga dela, v povprečju pa so v zadnjih petih letih na leto razkrili več kot sto tovrstnih kršitev. Letos kršitev zakona o delovnih razmerjih IRSD še niso zaznali, samo lani jih je bilo več kot 50. Seveda pa inšpektorji IRSD na področju nadzora delovnih razmerij nasploh opravijo na leto tudi več kot osem tisoč inšpekcijskih pregledov in pri tem ugotovijo več kot deset tisoč kršitev.