Tiskane izdaje
Sanjala je, da bo delala v vojski, pristala je v Coca-Coli. V pisarni na Dunaju, kjer je zaposlenih 200 ljudi, službuje tri leta. Odgovorna je za finančne procese v sistemu. »Veliko nas je iz franšize v Trzinu odšlo v tujino, samo jaz vem za štiri, kar je lepa potrditev kakovosti slovenskega kadra,« je razmišljala Ljubljančanka Mateja Juras.
Zase pravi, da nikoli ni bila človek visokih ambicij. »Nisem tista, ki rada pleza proti vrhu,« je poudarila 36-letnica, danes zaposlena v avstrijski franšizi svetovno znane multinacionalne korporacije Coca-Cola. Po izobrazbi je ekonomski tehnik. Študij obramboslovja in pozneje ekonomije je opustila. »Začela sem delati, najprej za šankom, nato v zlatarni, s 24 leti pa sem prišla do prve redne zaposlitve v hrvaškem podjetju Dalmacijavino. Veliko sem se naučila – od prodaje, distribucije, skladiščenja, carine,« se je spominjala začetka karierne poti sogovornica, ki je ostala v branži pijač.
Odneslo jo je v Coca-Cola Slovenija, kamor je prišla s sedmimi leti delovnih izkušenj. Najprej je v Trzinu nadomeščala eno odsotnost zaradi porodniške, pozneje dve pri Orangini, vmes se je piarovsko kalila pri Pristopu. Pred šestimi leti se je vrnila h Coca-Coli. »Poklicali so me, ker so potrebovali nekoga za implementacijo sistema SAP.« Po opravljenem projektu so njeno delovno mesto zaprli, podobnega pa odprli v Avstriji. Prijavila se je in v enem mesecu že službovala na Dunaju.
Sodelavci iz vse Evrope
Jurasova pri severnih sosedih skrbi za finančne procese v sistemu, nadzoruje in prilagaja jih potrebam Avstrije, predstavlja vez med avstrijsko in osrednjo franšizo, ki ima sedež v Grčiji. »Rešujem probleme v sistemu SAP, ki jih imajo uporabniki pri izvajanju določenih transakcij, pa kako produkt pripeljati iz Avstrije v Češko brez vmesnih posrednikov, iščem probleme v sistemu,« je naloge nizala sogovornica, ki službuje v angleškem jeziku.
Slovenski kolektiv, v katerem je delala v Trzinu, je bil majhen, deloval je kot velika družina. V Avstriji Coca-Cola zaposluje 900 ljudi. »V Sloveniji smo bili zaposleni veliko bolj povezani med sabo. Na Dunaju so sodelavci bolj ambiciozni, a skupnosti ni, vsak se drži bolj zase,« je primerjala delovno okolje doma in v avstrijskem glavnem mestu, kjer zaposleni prihajajo z vseh koncev Evrope, poleg domačinov so tam še Portugalci, Italijani, Hrvati, Srbi, Čehi, Poljaki, Madžari in Turki.
»Dela se dosti več kot doma. Začnem ob osmih zjutraj, končam med 17.30 in 18. uro. Ob petkih je delovni čas krajši, a takrat rada izkoristim mir v pisarni in ostanem dlje,« je razkrila. Kar ji je v avstrijski zakonodaji zelo všeč, je, da ni treba vzeti dopusta, če hočeš opraviti vsakodnevne obveznosti v javnih ustanovah v času uradnih ur. Obisk zdravnika, denimo, ob predloženem pečatu priznajo v delovni čas.
Zaposlena je za nedoločen čas. »Takšne pogodbe so v Avstriji običajne. Miselnost je drugačna od slovenske, ali je za določen ali nedoločen čas, ni pomembno,« je poudarila in dodala, da je delovno okolje z nagrajevanji, kot so delavec meseca, četrtletja in leta, zelo stimulativno. Bi ga rada okusila še v kateri drugi državi? »Bi. Morda celo na kakšni drugi celini,« je namignila.
