Tiskane izdaje
Gledališka in koncertna dvorana v Lendavi je bila nabito polna srednješolcev in srednješolskih profesorjev iz Prekmurja in sosednjih Madžarske ter Hrvaške, poslušalci pa so prišli še iz ustanov in zavodov, ki se tako ali drugače ukvarjajo z izobraževanjem. Toda obet dobre debate z evropskim komisarjem za izobraževanje, kulturo, mlade in šport Tiborjem Navracsicsem in našo ministrico za izobraževanje, znanost in šport Majo Makovec Brenčič je v dveurnem »Dialogu z državljani« zvodenel v precej splošnih vprašanjih poslušalcev in ugotovitvah ter odgovorih obeh gostov.
Gosta naj bi se z udeleženci sicer pogovarjala o vlogi izobraževanja za nove zaposlitve v EU, o inovacijah in delovnih mestih prihodnosti, zaposlovanju mladih in odlivu možganov, o razvojnem potencialu izobraževanja in kulture na podeželju in v obmejnih regijah in o medkulturnosti ter prihodnosti EU. A večina vprašanj in pomislekov se je ustavila pri komisarjevi ugotovitvi, da so izobraževalni sistemi in področje kulture izrazito v pristojnosti posameznih držav članic EU in da evropska komisija na teh dveh področjih še najmanj lahko vpliva na odločitve in usmeritve članic.
In zato prihaja do velikih razlik tudi pri sicer na videz za vso EU enotnih sistemih, kot so študijski bolonjski sistem, so ugotavljali tako poslušalci kot oba gosta.
Delodajalci ne dobijo kadrov, mladi pa ne zaposlitve
Komisar Navracsics je bil na vprašanje enega od udeležencev, kako dobre so po njegovem mnenju evropske šole glede na to, da so preveč zbirokratizirane, da imajo prenatrpane učne programe in dovoljujejo premalo lastne pobude profesorjev in učencev ali študentov, iskreno neposreden: »Z evropske ravni pri tem lahko skupaj s pristojnimi ministri držav le opredelimo izzive izobraževanja, tvorimo koalicije z ministri in jim olajšamo delo tako, da izmenjujemo najboljše prakse, negativne izkušnje in vsi skupaj lahko na evropsko agendo naslovimo naše pomisleke. Če primerjamo rezultate izobraževalnih sistemov članic EU in jih primerjamo z zahtevami trga dela, vidimo, da gre za precejšen razkorak.
Iz tega vidika torej evropski izobraževalni sistemi ne dajejo najboljših rezultatov. V EU imamo vendar štiri milijone mladih brezposelnih, na drugi strani pa je, predvsem na področju informacijskih tehnologij, skoraj dva milijona prostih delovnih mest. Imamo torej razkorak med rezultati izobraževalnega procesa in med povpraševanjem na trgu dela. Zato želimo preusmeriti sisteme izobraževanja bolj v pridobivanje veščin in spretnosti za zaposlitev, torej v prakso. Ta proces pa ni lahek. Nisem preveč optimističen glede sprememb, saj zdaj v znanje vlagamo manj kot ZDA ali Kitajska.«
Da je usmerjanje izobraževanja v praktična znanja težaven proces, je pritrdila tudi ministrica Makovec Brenčičeva, saj je po njenih besedah težko zagotoviti denar za izobraževanje nasploh. »Vsi ministri naše vlade se načeloma strinjamo s tem, da je izobraževanje naložba. Vsa naša družba je prepričana o tem. Ko pa pridejo zadeve v medresorsko usklajevanje, želi vsako ministrstvo, da je prav njihov del čim bolje financiran in razvojno usmerjen.«
Nadalje so udeleženci dialoga ugotovili, da obstajajo razlike tudi znotraj posameznih držav in da lahko svobodno gibanje vseh po vsej Evropi lokalno povzroča tudi težave na obrobnih območjih posameznih držav, ki se zaradi tega vedno bolj praznijo – mladi odhajajo v razvitejše dele. »Zato moramo v EU razviti tudi regionalno senzibilnost,« je dejal komisar Navracsics, ki se je strinjal tudi z mnenjem iz občinstva, da je treba poleg ostajanja v domači regiji spodbujati in podpirati tudi učenje manjših jezikov sosednjih pokrajin in držav.
