Včasih je treba tudi z glavo skozi zid

Zlata Zavašnik, oblikovalka in podjetnica ter lastnica podjetja Sens, je tržno nišo našla v moških oblekah.

tor, 08.03.2016, 08:01

V poslovnem svetu v Sloveniji, še posebej v podjetništvu, so ženske še vedno precej redke. Med tistimi, ki jim je uspelo in so v poslu uspešne ves čas, je tudi Zlata Zavašnik, ki je pred 22 leti ustanovila podjetje Sens z istoimensko blagovno znamko. »Začetki niso bili lahki. Imela sem idejo, zasnovala sem blagovno znamko, vendar sem bila brez kapitala,« pove Zlata Zavašnik o nastanku in prvih korakih blagovne znamke za moške obleke Sens.

Pogumna odločitev v času, ko so bile na trgu še vedno močne blagovne znamke Mura, Labod, IUV, Beti, Rašica in druge. Uspelo ji je zato, pravi, ker si je upala stopiti na negotovo pot podjetništva in ker je imela vse niti v svojih rokah, tako da se je lahko hitro odzvala na spremembe na trgu. »Napredovala sem z majhnimi koraki in se nisem zaletavala, razen morda leta 2008, ko je preobremenitev postala prevelika.«

Treba si je upati in vedeti, kje so meje poguma

Kot ženski ji v poslu ni bilo nič laže, kot bi bilo moškemu, kvečjemu teže, saj so bili mnogi prepričani, da ji ne bo uspelo. »Poslovno okolje ti nenehno daje vedeti, da si ženska. Dobro se spomnim, da je bilo tudi nekaj posmeha v smislu, kaj pa ženska in še oblikovalka ve o tem poslu. Zdaj teh pomislekov in razlik ne čutim že vrsto let. Ko vidijo, da je ženski uspelo, se ta ločnica med spoloma izbriše. Vendar je bilo treba vztrajati na začrtani poti.

Tega bi se morali mladi zavedati tudi v današnjem času. V začetku poslovne poti je namreč pogosto več negativnih odgovorov na zastavljena vprašanja, kako naprej, vendar če je dovolj energije, se najdejo rešitve. Včasih je bilo treba tudi z glavo skozi zid. Če bi prav vsak korak na začetku natančno analizirala, se ne bi odločila zanj … Moraš si upati in se hkrati zavedati, kje so meje poguma,« pojasnjuje.

Kako pa se je vse skupaj začelo?

Po končani naravoslovnotehniški fakulteti, diplomirala je na oddelku za oblikovanje tekstila in oblačil, je sedem let delala v Veletekstilu. Že med študijem je razmišljala o samostojni podjetniški poti, ki v začetku ni bila lahka.

Ker ni imela lastnega kapitala, je našla proizvajalca tkanin v Sloveniji in proizvajalca oblek na Hrvaškem, ki je želel to blago in se strinjal, da šivanje oblek plačam z blagom. V tekstilni tovarni Bača je kupila dovolj blaga, ki ga je lahko plačala z večmesečnim odlogom. To ji je omogočilo, da so iz tega blaga po njenih oblikovalskih zamislih v zagrebški tovarni NIK sešili prvih 500 oblek.

»Prodanih sem imela le 250 oblek, za druge pa je bilo treba kupce še dobiti,« se spominja Zavašnikova in dodaja, da je na svoji podjetniški poti imela srečo, ker ji je bilo dano, da je hkrati oblikovalka in podjetnica. »Oblikovanje in posel se pri meni ves čas prepletata. Končni smoter oblikovanja je vedno povezan s prodajo. Oblikovani produkt šele na trgu postane posel in vse niti v tem poslu imam ves čas v rokah sama.«

Jeseni moška obleka iz ekološke volne

Zlata Zavašnik je imela s Sensom ambicije tudi na tujih trgih, vendar je hitro spoznala, da za tak korak ni dovolj močna. Kljub temu je nekaj kolekcij izvozila v Rusijo, Belgijo in tudi Kanado. Zdaj se osredotoča predvsem na slovenski in hrvaški trg. Kolekcije kreira sama, tkanine kupuje v Italiji in na Portugalskem, šivajo pa jih na Poljskem.

Tudi načrtov ima s Sensom še veliko. Jeseni bi rada na trg dala moško obleko iz ekološke volne. Z oblekami za posebne priložnosti, predvsem za plese, pa bi rada prišla na avstrijski trg. »Avstrija je zanimiva, ker je tam kultura nošenja moških oblek na višji ravni in ker prirejajo veliko plesov, v Sensu pa izdelujemo tudi takšne obleke.«

Usklajevanje poslovnega in zasebnega življenja

Pri tako aktivni poslovni ženski, kot je Zlata Zavašnik, je usklajevanje poslovnega in zasebnega življenja lahko težavno. Sama pravi: »Res je pogosto težko ločiti poslovno od zasebnega, ampak gre. V nekam obdobju, ko sem preveč delala, sem imela kar nekaj slabe vesti, da zasebni del življenja trpi, vendar sem ob podpori najbližjih, predvsem družine, tudi to zmogla. Zdaj sem zadovoljna in ne delam več tako veliko kot prej, čeprav se zgodi, da kakšno stvar prinesem s seboj domov in dokončam.«

Tudi Zavašnikova si je, prizna, v nekem obdobju naložila več, kot je zmogla, tako da je v letih 2008 in 2009 že mislila prenehati s tem poslom in se usmeriti v druge vode. »Ko sem vse prespala, sem zopet dobila energijo in začutila veselje za nadaljevanje oblikovanja in izdelave moških oblačil, tokrat z drugim pristopom, ki je pomenil osredotočenost na domači trg.«

Prijavi sovražni govor