Včasih zaznamovan, zdaj so meje padle

Moški ne potrebujejo več poguma niti talenta, da bi v rokah držali škarje, ampak vztrajnost, pridnost in trening, pravi Tomaž Turk.

pon, 01.01.2018, 15:00
»Ženske, ki želijo obvladati svoj posel – četudi jim je ta poklic na splošno bolj pisan na kožo – morajo skoraj postati moški.«

Eden bolj feminiziranih poklicev je, glede na prevladujoče število žensk v njem, tudi frizerski. A še zdaleč ne tako, kot je bil nekdaj. »Danes mislim, da sta spola kar enako zastopana. V preteklosti pa so bili moški, ki so se odločili za to delo, praktično zvezde,« razlaga Tomaž Turk, kreativni vodja Mič Stylinga, ki se z oblikovanjem pričesk ukvarja že 23 let.

Pri svojem delu pogosto opaža, da so moški tretirani kot nekaj več, čeprav številni niso niti zvezde niti dobri frizerji. Sam pri ustvarjanju z lasmi raje opazuje ženske, vendar pripominja, da morajo ženske, ki želijo obvladati svoj posel – četudi jim je ta poklic na splošno bolj pisan na kožo – skoraj postati moški. »Stopiti morajo v moški svet. Tista, ki stopi na našo stran pola s svojim razmišljanjem, je lahko zelo uspešna, tudi najboljša,« razlaga.

Proč od problemov


»Frizerji žensko vidimo drugače, kot jo vidijo frizerke. Če jo frizira moški, je v tem manj zavisti, ne doživlja je, kot da je preveč zahtevna,« Tomaž opisuje razlike pri izbiri frizerja. Pri delu je ključen še čut za estetiko, ki se ga težko naučiš, ampak ga moraš imeti v sebi.

»To je najlepši poklic na svetu, ker ljudi spreminjaš. Sprememba pričeske je v resnici najhitrejša sprememba, ki jo lahko narediš človeku,« pravi in dodaja, da ljudje to znajo ceniti. V tovrstnem delu sicer ni nič umazanega ali grdega, vendar prinaša nekatere preizkušnje, od celodnevnega stanja na nogah, usmerjanja pogovorov, poslušanja in nudenja »hitrih terapij«. Stranke namreč mnogokrat iščejo bližnjice pri reševanju svojih težav prav s frizuro. Zlasti tiste, ki želijo iz zelo dolgih preiti na kratke, pogosto vpraša, ali so se razšle s partnerjem in večina temu prikima. Kot pravi, želijo tudi z lasmi pretrgati vez; nekatere jih spremenijo zaradi kljubovanja, druge zato, ker hočejo iti v novo življenjsko obdobje z novo podobo.

V nenadni želji po spremembah se lahko kaj hitro zaplete. Ko je bil Tomaž mlajši, je v salon vstopila stranka, ki je želela pričesko, kot jo je imela njegova črnolasa sodelavka. Ker sta bili takšni kar dve sodelavki, je sam izbral tisto s krajšimi lasmi. Stranka je sicer odšla v solzah, a se je iz tega rodilo nekaj dobrega: naučil se je, da je pri delu najbolj pomembna dobra komunikacija. Stranka mora na začetku sama določiti dolžino las, potem pa skupaj dorečeta še obliko.

Kako se kot moški znajde v poklicu, ki mu poleg frizerskih nalog pripisujemo tudi klepetavost in obrekljivost? Z besedami je varčen, saj sledi motu, da je treba govoriti le, ko je to potrebno. Večino časa je torej tiho, vendar je tako dobil ogromno strank, saj se pri njemu lahko popolnoma umirijo in sprostijo.

Ni potreben pogum, ampak vztrajnost

Preden se je odločil za svoj poklic, je bila njegova osnovna želja le ta, da se iz rodne Postojne preseli v Ljubljano. Bolj kot frizer si je želel postati modni kreator. Približno v tistem času je prvič videl moškega striči in se zavedel, da bi mu bil ta poklic lahko pisan na kožo. Brez predhodnega znanja se je vpisal na frizersko šolo, v kateri je v drugem in tretjem letniku vsako popoldne treniral, da je prišel na to stopnjo znanja in spretnosti, ki ju ima zdaj.

Brez vztrajnosti in kreativnosti, ki jo je v sebi nosil že od rojstva in jo je izražal skozi oblačenje, mu ne bi uspelo. Poleg mode in friziranja ga je veselila še fotografija. Vse tri je že pred časom združil pri ustvarjanju različnih kolekcij in modnih revij.

Moški dandanes ne potrebujejo več poguma, da bi v rokah držali škarje in glavnik, niti talenta, je prepričan. Bolj kot to so pomembni vztrajnost, pridnost, zagnanost in trening. Talent predstavlja morda desetino vsega, kar je potrebnega za uspeh.

Danes za frizerje ni ovir

Opravljanje frizerskega poklica priporoča vsem, ki v sebi čutijo kreativnost, željo po ustvarjanju ali po lepoti. Zanj sicer velja, da pritegne večinoma tiste, ki imajo slabši učni uspeh, a žalostno je, da pogosto pred vrati frizerskih šol ostanejo tisti učenci, ki imajo štirice in petice, saj jim starši ali celo učitelji ne dovolijo, da bi se vpisali nanje. Tomaž meni, da mora vsak, ki čuti klic, tega izpolniti, ne glede na starše ali morebitne druge ovire. Vendarle priznava, da je ta poklic na trenutke, zaradi dela z ljudmi in potrebne količine dela za doseganje uspeha, težak.

Ne glede na talent ali izkušnje, bistveno je, da zagrabiš, ko začneš delati. »Sam sem želel dokazati, da je tudi moški lahko frizer. To me je gnalo. Sprva so se mnogi zgražali, ko sem izbral to pot, saj je ta bolj kot ne v domeni žensk,« dodaja. Včasih je bil zaradi tega zaznamovan, danes pa z zadovoljstvom opazuje, da so te meje padle in da se moški povsem brez težav odločajo za ta poklic.

Prijavi sovražni govor