Tiskane izdaje
Urška Petrovčič že več let živi v Washingtonu in pravi, da se za zdaj ne namerava seliti od tam. V glavnem mestu ZDA, ki z nekaj manj kot 700.000 prebivalci velja za majhno, se počuti domače: »Veliko je tujcev z vsega sveta. V primerjavi z drugimi ameriškimi mesti je Washington kulturno blizu Evropi, zato se počutim precej domače tukaj,« razlaga Petrovčičeva.
»Poleg tega so tu vladne in nevladne organizacije ter vse pomembnejše odvetniške pisarne, zato je ogromno priložnosti za nekoga, ki se tako kot jaz ukvarja s konkurenčnim pravom in patenti,« pravi 35-letna Novogoričanka, ki je podalpsko deželo prvič zapustila pred desetimi leti.
Urška je že kot otrok hodila v šolo za slovenske zamejce v tujino. V Ljubljano je prišla na diplomski študij prava. Čeprav ji je bila slovenska prestolnica všeč, jo je pot kmalu zanesla v tujino. »Idejo o študiju v tujini sem dobila po tem, ko sem obiskala prijatelja, ki je študiral v Amsterdamu,« se spominja. Od takrat je prečesala kar nekaj sveta.
Začela je s prakso v Bruslju
Leta 2006 je vpisala magistrski študij prava in ekonomije – pol študija je opravila v Rotterdamu na univerzi Erasmus, drugo polovico pa na univerzi v Bologni. »Po končanem študiju sem se nameravala vrniti v Slovenijo, ker so mi ponudili službo, a na voljo sem imela tudi prakso pri evropski komisiji na generalnem direktoratu za konkurenco. Bila sem v dilemi: sprejeti službo za nedoločen čas v Sloveniji ali iti na petmesečno prakso. Pa sem se odločila za Bruselj,« razlaga in pojasnjuje: »Doma nekako veš, kaj te čaka. V tujini pa upaš, da je vse mogoče.«
Po končani praksi je dobila delo v odvetniški pisarni v Bruslju. A se tukaj njena karierna pot ni končala. »V Bruslju sem spoznala ljudi, ki so doktorirali na evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah. Bila sem fascinirana nad institucijo in se tudi sama odločila za nadaljnji študij konkurenčnega prava,« opisuje svojo pot.
Med doktorskim študijem jo je pot večkrat zapeljala v ZDA. Najprej je bila izbrana za raziskovalni obisk na univerzi Berkeley, zatem so jo povabili v Washington, kjer je raziskavo nadaljevala v sodelovanju z Ameriškim uradom za varstvo konkurence.
Po opravljenem doktoratu se je vrnila v Slovenijo in nekaj mesecev delala za slovensko podjetje in službene poti so jo pogosto zanesle čez lužo. »Tam sem spoznala zdajšnjega šefa, ki me je povabil k sodelovanju pri manjših projektih. Ti so potem postajali iz dneva v dan večji in tako sem se odločila za selitev,« pravi.
Zakaj tujina?
»Lažje je dobiti službo, ki ti omogoča veliko vlogo pri pomembnih primerih. Delodajalci te izpostavijo, pošiljajo na konference. Vesela sem, da sem izkusila tudi delo v Sloveniji, a se mi zdi, da me niso nikoli sprejeli tako odprtih rok kot v tujini,« razlaga profesionalno plat dela v tujini.
Na vprašanje, ali bi se vrnila v Slovenijo, odgovori pritrdilno: »Če bi se ponudila zanimiva priložnost.« Doda, da je sicer v Sloveniji iskala priložnost za sodelovanje z javnimi institucijami, vendar kljub temu da je ponudila brezplačno pomoč, priložnosti ni dobila.
Pravi, da obstaja možnost, da bo Slovenija dobila še nekaj evropskih institucij, kot je evropsko sodišče za patente. Sedež naj bi imelo na treh lokacijah, ena naj bi bila v Londonu, a je po brexitu to vprašljivo. »Predvidena sta tudi dva centra za arbitražo – v Lizboni in Ljubljani. Taka služba bi bila nedvomno zanimiva,« pravi Petrovčičeva.
A dokler tega ne bo, bo ostala, kjer je. Nenazadnje se v podjetju z manj kot desetimi zaposlenimi ukvarja s perečimi primeri konkurenčnega in patentnega prava. Trenutno se posveča tožbi med Applom in Qualcommom. To je trenutno najbolj vroč pravni postopek v ZDA, pravi in dodaja, da je njihovo podjetje svetovalo tudi Googlu v primerih kršitve patentov. »Večinoma delamo za tehnološka podjetja,« pojasnjuje.
