Vzajemno si polepšajo dan

Upokojenka Breda Staudacher karierne izkušnje uveljavlja pri delu z otroki s telesnimi motnjami v rehabilitacijskem inštitutu Soča.

tor, 01.03.2016, 14:00

V svoji prvi karieri je bila Breda Staudacher vzgojiteljica. Na poklicni poti je službovala v treh ljubljanskih vrtcih, spoznala in vzgojila je na stotine različnih značajev. »Najbolj me je osrečevalo to, da lahko spodbujam otroško ustvarjalnost. Otroci so kot gnetljiv material, so prisrčno odkriti in z njimi je čudovito delati,« se je 62-letna Ljubljančanka, ki je pet let v pokoju, spominjala delovnih dni.

Pred dvema letoma je začela – lahko bi rekli – drugo kariero; pridružila se je skupini prostovoljk na univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča. »Soseda, ki je bila takrat brezposelna, mi je v nekem pogovoru razkrila, da dela kot prostovoljka v kliničnem centru z bolniki z rakom. Kaj takega bi pa tudi jaz počela, sem ji rekla. In prek Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote sem našla Sočo. Iskali so nekoga, ki se rad ukvarja z otroki,« je povedala Staudacherjeva, ki je pozneje še sama med prostovoljke zvabila eno prijateljico.

Preden se je pojavila med otroki, je opravila priprave, na katerih je kot izkušena vzgojiteljica delila tudi svoje znanje z drugimi. Otroke – stari so do 13 let – obiskuje enkrat na teden. Prihajajo iz vse Slovenije, kakšen tudi iz tujine, med njimi se razvijajo prijateljske vezi.

»Imeli smo tudi dojenčke, pa mladostnike, ki ne pridejo prav radi, saj med puberteto živijo v svojem svetu. Otroci so telesno hendikepirani, nekateri imajo težave z zbranostjo, veliko jih ima težave z gibanjem rok in jim je treba pri delavnicah pomagati, tudi govorijo težko. Ponašajo se z velikim srcem, so zelo prijetni. Nazadnje pa so se nam pridružili še odrasli z amputiranimi okončinami,« je sogovornica opisala okolje, ki ji vliva ogromno energije.

Vedno aktivna srečanja

Kot vzgojiteljica je v vrtcu izpeljala številne delavnice, zdaj pa svoje ustvarjalne zamisli udejanja v Soči.

»Imamo gibalne urice, tudi vzgojne minute, rešujemo uganke, preberemo pravljico in potem izdelamo lik, ki nastopa v njej, pekli smo jabolčne zavitke, oblikovali ropotuljice, žogice iz papirja, s katerimi so fantje potem tekmovali, kdo bo večkrat zadel na koš, zelo povezovalne so lutke. Vedno se nekaj dela. Zelo rade se nam priključijo mame otrok, saj se tako tudi one sprostijo. Zanje so dnevi dolgi, otroci so utrujeni od pregledov, z nami potem uživajo. Čutim, da jim nekaj dam, jim polepšam čas, hkrati pa nepopisno veliko od njih dobim. Srečna sem med njimi, so naši junaki,« je razmišljala Breda Staudacher.

Tistih dni, ko se ji zdi, da ima kakšen problem v življenju, je vse manj. »Pridejo trenutki, ko je človek malce nesrečen in nezadovoljen, ima slab dan. Takrat pomislim na Sočo in v trenutku je vse v redu.«

Vzgojiteljsko delo je bilo zanjo na poklicni poti strokovni izziv: »Našla sem se z otroki.« V primerjavi s prostovoljnim delom je bilo v službi več administracije. V Soči se z dekleti po vsaki delavnici usedejo in reflektirajo dogajanje. Vsaka razkrije svoje vtise, nakaže na problem, poiščejo rešitev za prihodnjič. »Dokler bom le lahko, bom prostovoljka v Soči,« je še zaupala sogovornica o svoji drugi karieri.

Prijavi sovražni govor