Tiskane izdaje
»Prodajam buče,« se šali pravnica Lea Hrovat, ki je ena izmed desetih udeleženk programa CEED WE Inspire: Podjetnice navdihujejo! Mlada Ljubljančanka priznava, da ni nikoli vzgojila niti ene buče. Kljub temu pa danes slovensko bučno olje prodaja v prestižne francoske restavracije, tudi z michelinovo zvezdico. In pri tem tesno sodeluje z malimi slovenskimi kmeti.
»Bučno olje za nas ni nič posebnega, za tujce je črno zlato, od tod tudi naš slogan,« pravi. V odprtje podjetja je vložila vse svoje prihranke. Verjela je, da je bučno olje tržna niša, ki je v Sloveniji ne izkoriščamo dovolj.
Od prekarke do podjetnice
»Starši so bili presenečeni nad mojo poslovno idejo, a jim je odleglo, da bom ostala doma,« pravi komunikativna in prijetna Lea Hrovat, ki je živela v Parizu in delala v pariški odvetniški pisarni. Že tam je razmišljala o bučnem olju: »Neumorno sem iskala bučno olje. Našla sem ga v kakšni manjši trgovini in bila razočarana, da je pogosto uvoženo iz Kitajske. To ni primerljivo z našim.«
Za svoje potrebe ga je zato prinašala iz Slovenije, nad njim pa so se navdušili tudi njeni prijatelji iz Francije. Predlagali so ji, da ga začne uvažati. Že leta 2006 je ustanovila podjetje Slocal, ki je nov zagon dobilo s programom WE Inspire: Podjetnice navdihujejo! Kot pravnica ni imela podjetniških izkušenj, zato ji je podpora CEED, ki je izvedel program, izjemno pomagala.
Foto: Tomi Lombar/Delo
Če ne bi bilo posla z bučnim oljem, bi jo zagotovo za vedno ucvrla iz podalpske dežele, kjer se je iskanje službe pogosto končalo s stavkom »Žal ste preveč izobraženi«. Bila je prekarka. Delala za minimalno plačo in v Sloveniji ni videla prihodnosti. »Slovenija me ne potrebuje,« pripoveduje Hrovatova, ki se je pred načrtovanim odhodom prijavila na razpis omenjenega programa.
Ljubiteljica bučnega olja si je želela črno zlato iz zelene dežele postaviti na svetovni zemljevid. Z mentorsko pomočjo je razvijala idejo, pilila podjetniške veščine, spoznavala ovire na tujih trgih, čeprav je imela francoskega že v malem prstu. »Na tuj trg, še posebej francoski, ne moreš vstopiti brez poznanstev, saj so do tujcev izjemno nezaupljivi, pa tudi etikete morajo biti enojezične, le v francoščini,« niza napake podjetnikov, ki želijo na francoski trg.
Mlada podjetnica načrtuje tudi naskok na ameriški trg. Upa, da se ji bodo vrata bolj na stežaj odprla v pettedenskem programu WorldChicago (Tech Entrepreneurship, Innovation, & Education Fellowship) v Chicagu. Tuji investitorji iz ZDA so že navezali stik z njo. »S pomočjo povezovanj lažje vstopam na trg ZDA in Francije. Odpirajo se mi tudi drugi trgi. Veliko vrat se mi je odprlo, ki bi bila sicer zaprta,« pripoveduje o izkupičku programa. Želi si tudi sodelovanja s slovenskimi kuharji, doda.
Sodeluje z malimi kmeti
Zdaj sodeluje s petimi manjšimi prekmurskimi kmeti. Nekateri med njimi pridelajo tudi le 300 litrov bučnega olja na leto in sami s temi količinami ne morejo nastopati na tujih trgih. Želi si, da bi jih bilo sčasoma več. In že povprašujejo in pošiljajo testerje, pravi. V isti sapi poudari, da »ne delamo na količini, ampak kakovosti«. Cena takšnega bučnega olja je zato občutno višja kot v trgovini – okoli 80 evrov za liter.
Kljub ceni vse pogosteje po bučnem olju Slocal posegajo tudi Slovenci. »To je butični, visoko kakovostni izdelek višjega cenovnega razreda,« pravi. In ker ceni delo, poudarja, kmetom plača pošteno ceno: »Vem, kako trdo delajo, da od tega živi vsa družina. Ne maram izkoriščanja.«
Hrovatova, ki je s prodajo bučnega olja začela decembra lani, o letnih količinah olja še ne more govoriti, meri pa na 10.000 litrov. Pove tudi, da v podjetju še ni zaposlena, pa tudi služi s tem še ne. »Bom enkrat, morda kmalu, a dokler se ne utrdimo na tujem trgu, ne bom v breme podjetju,« razmišlja.
Še vedno je v pravnih vodah – sodeluje tako s Francozi in s Sindikatom Mladi Plus. Prostovoljno pa počne še mnogo več. »Vem, kaj pomeni biti prekarec, poznam delovnopravno zakonodajo in rada pomagam drugim,« razlaga Hrovatova.
