Tiskane izdaje
Fizioterapevtka Cita Majhen zadnje tri mesece živi v Švici. Po končanem študiju fizioterapije se je zaposlila v UKC Ljubljana, na inštitutu za medicinsko rehabilitacijo, kjer je deset let skrbela za paciente intenzivne terapije.
Že pred časom si je zaželela spremembe, pred letom dni pa je začela projekt: odhod v tujino. Nazadnje se je odločila za Švico. Država ji je bila všeč zaradi organiziranosti, čistoče, fleksibilnosti, učinkovitosti, boljših pogojev dela, življenjskega standarda in tudi boljših plač.
Vpisala se je na tečaj nemščine – brez znanja jezika se namreč v Švici zdravstveni delavci ne morejo zaposliti – in izpit uspešno opravila, med tem pa je iskala informacije, v katero mesto naj se preseli. Odločila se je za Zürich.
Čeprav so Švicarji precej zadržani, se je zaradi svoje komunikativnosti dobro znašla in že navezala prijateljske stike. Nekaj švicarskih prijateljev je spoznala, ko je bila še v Sloveniji. Pravi, da se moraš nekako uveljaviti v njihovem sistemu, se asimilirati v njihov način življenja in potem se ti začnejo odpirati vrata.
Kaj pa družina in prijatelji doma? »Drugače je, ko si daleč stran. Ampak stike dobro vzdržujem prek sodobnih načinov komunikacije.« Najbolj ji pomaga facebook, ki ga doma ni uporabljala.
Preverite, kam greste
Tistim, ki se želijo preseliti v tujino, svetuje, naj poskrbijo za vse birokratske postopke. Vedeti morajo, kakšne možnosti zaposlitve imajo s svojim poklicem, ali morajo uveljaviti svojo izobrazbo v tujini in kako to storiti, kje bodo živeli, kakšni so stroški, ali se splača imeti avto ...
Pomembno je tudi vedeti, katere dobrine zares potrebujemo s seboj – narediti je treba dolgoročne cilje, ali odhajamo za nekaj let ali za vse življenje. Vse to so vprašanja, ki si jih je treba postaviti pred odhodom, pravi Cita.
V Švici so osnovne potrebščine precej dražje in je treba denar drugače razdeliti, imeti dovolj »rezerve«, ki jo potrebuješ za takrat, ko si že v tujini, a še nimaš službe in čakaš na prvo plačo. Za papirologijo in urejanje dokumentov gre veliko denarja, pa tudi za najemnine, ki so precej višje kot pri nas.
Prvi obisk pri agentki
Cita Majhen si pri iskanju stanovanja in službe pomaga s spletnimi oglasi in tudi s posredniki, kar je v takšni državi, kjer so ljudje bolj zaprti, mnogo lažje.
Pomaga ji tudi agentka, ki ji išče delo. Prvi obisk pri njej je bil kot razgovor za službo, morala ji je prinesti vse svoje papirje, prevedene v nemščino in pripravljene v računalniški datoteki, ter ji povedati, kje se vidi čez pet let. Na podlagi tega je agentka ocenila, kakšno delo naj poišče, da bo iskalki zaposlitve pisano na kožo.
Storitev je za iskalce službe brezplačna, saj agenta plačujejo zdravstvene ustanove, ki iščejo zase kadre. Zdravstvo je sicer ena od panog, ki v Švici rastejo, veliko kadra pa iščejo v tujini, saj ga sami ne zagotovijo dovolj, še pravi sogovornica.
Najtrši oreh je birokracija
Selitev zelo zapletejo birokratski postopki. Prijaviti je treba novo začasno bivališče, a problem je, ker moraš papirje urejati dvojno.
»Dokler se nekje ne prijaviš, se drugje ne moreš odjaviti; treba se je odjaviti od zavarovanja, davčnega rezidentstva, zamenjati vozniško dovoljenje in uvoziti svoj avto v Švico.« In ko vse to urediš v eni državi, ponoviš cel postopek še v drugi. Žal določenih stvari ne moreš urejati vnaprej, je razočarana Cita, ki pravi, da lahko vse to traja tudi leto dni.
A takoj, ko zaprosiš za rezidentstvo, postane lažje; dobiš vrsto priročnikov in vabilo za ogled mesta, v katerem prebivaš – začneš se počutiti dobrodošlo.
