»Zdaj ne delam manj, delam pa z drugačnim žarom«

Jezikoslovka Suzana Slemenšek se je po več kot 25 letih v stabilni službi odločila za samostojno pot.

Objavljeno
08. december 2017 13.00
Posodobljeno
08. december 2017 13.00
»Ko si starejši, imaš priložnost, da sebe spet postaviš na prvo mesto. Tudi tisti v zrelih letih se morajo vprašati, kaj so njihove vrline in kaj bi radi delali.«

Mladi, ki po trnovi poti vstopamo na trg dela, se verjetno nikoli ne bomo znašli v položaju, ko bomo pred odločitvijo, ali dati odpoved v redni službi z »osemurnim« delovnikom. Ker te ne bomo imeli ali pa ker je to le še delovno razmerje iz učbenikov. Veliko ljudi je na zavodih za zaposlovanje in išče delo, a tudi na delovnih mestih je vedno več tistih, predvsem starejših, ki so ujeti v rutino, si potihoma želijo sprememb, a nimajo poguma in vizije, da te želje uresničijo.

Svarili so jo pred »nespametno« odločitvijo

»Tisti, ki se v svoji službi slabo počutijo, naj začnejo razmišljati o tem, kaj bi radi počeli,« svetuje anglistka in germanistka Suzana Slemenšek. »V prejšnji službi se enostavno nisem več videla, svoj čas in obseg dela sem želela razporejati sama. Biti šefica sami sebi,« o razlogih za samostojno pot pripoveduje jezikoslovka, rojena Primorka, danes doma iz Celja. Spoznala je, da je včasih dobro zamenjati delovno okolje in se po svojem petdesetem letu odločila, da stabilno službo na Šolskem centru Celju zamenja za negotovost: odprtje samostojnega podjetja Germanica.

Okolica jo je svarila pred »nespametno« odločitvijo, tudi njena družina je imela pomisleke, a ob sebi je imela dve osebi, ki sta jo spodbujali. »Nisem želela kot hrček ostati znotraj kolesja šolskega sistema, osebnega zadovoljstva ni bilo, bila sem izgorela. Postavila sem se pred odločitev, ali želim tako živeti do pokojnine in zboleti ali pa uberem drugo pot.« Priznava, da se je v podjetništvo podala neobremenjeno, saj je imela stabilno ekonomsko zaledje in rezervni scenarij, če ji ne bi uspelo. A imela je tudi pogum, vodila jo je strast do jezikov, in misel, da moraš biti s svojim delom zadovoljen.

Že dobro leto ji dela z jezikovnimi tečaji, v manjši meri tudi prevajanjem, ne zmanjka – ima ga celo preveč, pravi. »Zdaj ne delam nič manj kot prej, ampak z drugačnim žarom. Poleg tega sem imela dva meseca pravega dopusta.« Pri svojem delu daje poudarek osebnemu pristopu in prilagajanju potrebam tečajnikov. Najraje dela z odraslimi, saj so za učenje že sami motivirani: »Kot učitelj ali profesor pa moraš biti tudi vzgojitelj. Rada sem poučevala, ne pa toliko vzgajala.«

Sodeluje tudi z drugimi zasebnimi šolami in ljudsko univerzo ter kot pomemben element izpostavlja mreženje v stroki. Nekaj znanja o podjetništvu je pridobila s programom spodbujanja žensk v podjetništvu na zavodu za zaposlovanje, s subvencijo pa si je pokrila tudi stroške poldrugega leta.

Za povečavo kliknite na grafiko

Raje zdrava in v negotovosti kot bolna in v službi

Četudi svoje delo trenutno opiše kot »perfect job« stoji na realnih tleh in se zaveda neenakovrednega položaja s. p. in njegovih pomanjkljivosti: ni možnosti za napredovanje, bolniške … »Trenutno sem zdrava, ko pa zboliš, si v negotovosti. O tem niti nočem razmišljati. Raje sem zdrava in v negotovosti kot pa bolna in v službi, kjer se zaradi stresa kopičijo bolezni. To ni življenje, treba je živeti.«

»Ko si starejši, imaš priložnost, da sebe zopet postaviš na prvo mesto. Vse življenje se učimo, tudi tisti v zrelih letih se morajo vprašati, kaj so njihove vrline in kaj bi radi delali.« Slemenškova je prepričana, da če dobro premisliš, kaj in na kakšen način želiš svoje ideje uresničiti, si lahko tudi v današnjih, neoptimalnih razmerah najdeš delo zase. Zgled daje tudi sinovoma, saj ju spodbuja, da tudi če jima ne bo uspelo najti službe, si lahko delovno mesto ustvarita sama.