Zdravljeni alkoholik je slaba vest kolegom

Mijo Levačič je po letih pod vplivom pijače šel na zdravljenje, zdaj je laični terapevt.

ned, 26.11.2017, 17:00

Mijo Levačič je zdravljeni alkoholik. Leta 2001, po približno 13 letih abstinence, je z Natašo Sorko ustanovil društvo Žarek upanja, leto kasneje je tam začel delati kot laični terapevt. Želel si je delovati tako na preventivi kot voditi skupino, kjer bi se srečevali odvisniki. Danes v društvu deluje 11 takšnih skupin. Svojo zgodbo je delil brez pomisleka, v razmislek mladim, staršem, zaposlenim, delodajalcem, sistemu.

Vajeništvo v podjetju, kjer se je pilo

V Slovenijo je prišel kot 15-letnik iz Čakovca. Šolal se je izolaterja in v vajeniškem sistemu so imeli tri mesece pouka, ostalo je bila praksa, ki jo je opravljal v slovenskem podjetju. In to prvo leto v Sisku, kjer se začne njegova zgodba. Sodelavci, s katerimi je delal, so pretirano pili in začel je še on. Naslednji dve leti je vajeniško dobo preživljal v podjetju v Splitu in na Reki, okolje pa ni bilo prav nič drugačno.

»Prve težave zaradi alkohola sem imel pri 18 letih, ko sva nekega dne s prijateljem stavila, kdo več popije. Ob šestih zjutraj sva začela z viskijem in ob poldne sem padel v alkoholno komo. A v tem nihče ni videl nobene težave,« je povedal Mijo.

Ko se je po vojaščini vrnil v ljubljansko podjetje, ki se je ukvarjalo z deli na višini, že ni več dobil zdravniškega potrdila, zato so ga posodili v družbo, kjer so se ukvarjali z enakim poslom, a ne na višini. »Tam sva pila skupaj s šefom, tudi cele noči, zjutraj sem prihajal na delo z mačkom. Potem sem odprl s. p., a se je zgodba hitro končala in pristal sem na zavodu za zaposlovanje, kjer me niso hoteli obravnavati. Enkrat sem prišel k njim pijan in razgrajal, tako da so me poslali na tečaj za voznika viličarja,« je opisal in s to kvalifikacijo se je spet zaposlil v skladišču v istem podjetju.

Nato je opravil še tečaj za delovodjo in postal vodja enega od skladišč, ves ta čas pa je bilo veliko popivanja z nadrejenimi, s sodelavci. »Vozil sem viličarja, službene avtomobile, tudi sodelavce, skoraj nikoli trezen, nesreče so se vrstile. S šefom sva bila ob jutrih po tri ure v gostilni, potem mi je napisal potni nalog ... Zjutraj sem moral popiti trojno dozo žganja, sicer nisem mogel delati; če sem hotel biti trezen, sem moral jemati tabletke, ki mi jih je zdravnik predpisoval, kolikor sem hotel. Ko me je nekoč ustavil policist in sem ostal brez izpita, sem ga že naslednji dan dobil nazaj,« Levačič še danes ne ve, kdo je posredoval.

Odločitev za abstinenco

Leta 1988 pa se mu je življenje obrnilo na glavo. Zaradi težav s trebušno slinavko je pristal v bolnišnici in pol leta je abstiniral. Tik pred božičem se je sprl z družino, kolega ga je odpeljal v bar v enega od ljubljanskih hotelov in tam se je odločil, da ne bo več posegel po alkoholu. Pred koncem bolnišničnega zdravljenja ga je obiskala kadrovica s predlogom, da bi zamenjal službo. A hotel je ostati v podjetju in dobil je mesto v pisarni, potem se je vrnil v skladišče.

Po odločitvi, da ne pokusi več alkohola, so se začele drugačne težave. »Sodelavci so me silili, da pijem z njimi, z vinom so me polivali po delovni obleki, a sem vztrajal,« je predstavil pritiske nekdanjih pivskih prijateljev, ki jih tudi danes verjetno občutijo mnogi zdravljeni odvisniki.

Mijo Levačič Foto: arhiv Mojazaposlitev.si

V podjetju je kasneje imel različne vodstvene funkcije, razmišljal, kako sodelavcem lahko pomaga, ves čas pa se je srečeval s pritiski. »Po osmih letih abstinence sva nekoč z direktorico šla na Šmarno goro. Na vsak način je hotela, da z njo spijem medico. Seveda je nisem. Ogromno volje in energije porabiš samo zato, da si enakovreden,« je povedal, kako vsiljivi so lahko ljudje.

Po toliko letih se nekdanji sodelavci še vedno maščujejo, ker se mu je uspelo izviti iz primeža alkohola. »Ko srečam koga na tržnici, vztraja, da gremo na pijačo. In hočejo, da tudi jaz nazdravim z vinom, če ne, da ne bom več njihov prijatelj. Pravijo, da sem neumen, ker sem šel na zdravljenje. Sem njihova slaba vest, ker si mi je uspelo urediti življenje, oni pa ga ne zmorejo, zato me hočejo zvabiti nazaj,« je Levačič na svojem primeru predstavil klasičen odnos med nekdanjimi sopivci in pritiski, s katerimi se je treba neprestano spopadati.

Z alkoholom zasvojeni delavec je dober delavec

Pri delu v terapevtskih skupinah v društvu ugotavlja, da pitje ostaja tabu tema v Sloveniji. Podjetja le izjemoma pošiljajo ljudi na zdravljenje. Po njegovi oceni jim je v interesu, da ostajajo, ker so alkoholiki praviloma dobri delavci. »Ker hočejo prikriti zasvojenost ali pa jih skrbi, da bi ostali brez dela, zato se hočejo izkazati in delajo več, kot bi jim bilo treba,« ugotavlja Mijo in dodaja, da vodstva zdaj težavo raje odstranijo, kot pa da bi sodelavcem poskušali pomagati, jim poiskali strokovno pomoč.

V njihovih terapevtskih skupinah sta samo dva odstotka ljudi, ki so prišli zaradi težav na delovnem mestu. V podjetjih ni nadzora, vodje in lastniki večinoma nimajo vedenja o zasvojenosti, sodelavci težko kaj rečejo, ker mislijo, da bodo s tem kolegu škodovali, zasvojenci pa le redko priznajo, da imajo težavo.

»Samo enemu od 127 udeležencev, kolikor jih imamo zdaj v skupinah, so v podjetju dali ultimat, da se mora zdraviti ali pa bo ostal brez dela,« je dejal sogovornik. Še tisti, ki zaposlene napotijo na zdravljenje, jim potem ne stojijo ob strani. Po treh mesecih bolnišničnega zdravljenja jim na primer ne omogočijo obiskovanja skupin, ki so praviloma v popoldanskem času.

Prijavi sovražni govor