»Ženska bo meni govorila ...«

Nina Kolarič Tibaut je gradbenica in dvomi, da bi se odločila za to pot, če se v družinskem podjetju ne bi ukvarjali s tem poslom.

Objavljeno
20. november 2016 21.50
Sonja Kolarič
Sonja Kolarič

Že kot otrok je Nina Kolarič Tibaut z zanimanjem opazovala delo gradbenikov in arhitektov v družinskem podjetju. »To, da lahko načrtuješ po svojih zamislih vse, kar je zgrajeno okoli nas, mi je bilo tako všeč, da sem se tudi sama odločila za študij gradbeništva. Če tega ne bi opazovala doma, najverjetneje niti ne bi vedela, kakšen je poklic gradbenika, in se ne bi odločila za to pot,« pravi.

Proti koncu študija gradbeništva se je vse bolj začela zanimati za načrtovanje bivalnih prostorov, zato se je po diplomi odločila še za študij arhitekture, kjer trenutno končuje magistrsko nalogo.

Gradbeništvo in arhitektura sta zelo povezana poklica in zato je velika prednost, pravi Nina, če imaš oba, čeprav je v praksi med njima veliko rivalstvo. Bistvenih razlik med njima ne vidi. »Arhitekt si nekaj zamisli, da določeni stavbi obliko in zunanji videz, gradbenik pa poskrbi, da je načrtovani projekt sploh možno izvesti, da je stavba mehansko stabilna in varna za uporabo,« pojasnjuje.

»Pomembni so tudi strojniki in električarji, da lahko stavba služi svojemu namenu, drug brez drugega težko projektirajo,« dodaja. Je pa na koncu arhitekt tisti, čigar delo vsi vidijo, ko gredo mimo objekta, vse ostalo je skrito, zato so po njenem mnenju vse ostale stroke malo zanemarjene in niso tako cenjene, vendar brez njih ne bi bilo nič.

Ni moški poklic

V družinskem podjetju Atrij Gradbeni inženiring, ki zdaj zaposluje osem ljudi, dela že šesto leto, od diplome iz gradbeništva naprej. Ko je začela študirati, so jo mnogi spraševali, kako to, da se je odločila za to smer in ali je edina ženska.

»Tako na univerzitetnem programu gradbeništva kot kasneje na arhitekturi nas je bilo v prvem letniku približno polovica, v zadnjem letniku pa je bilo v predavalnicah več žensk,« pravi Nina in na podlagi tega ocenjuje, da to sploh ni moški poklic.

Med delavci na objektu

V praksi na gradbiščih pa kljub temu žensk skorajda ni, morda se kje pojavijo kot vodje gradbišča in koordinatorke, večinoma pa se ukvarjajo s papirologijo, in prav to je najverjetneje razlog, da večina ljudi gradbeništvo dojema kot moški poklic.

Med študijem ni imela nikoli občutka, da bi bila zaradi spola kaj več ali manj vredna, odločalo je samo znanje. Ko pa pride prvič na gradbišče kot nadzornica ali projektantka in morajo moški fizični delavci delati po njenih načrtih in zamislih, na začetku, dokler jo ne spoznajo, reagirajo v smislu: »Ženska bo meni govorila, kako naj delam.«

Ko pa jo spoznajo, se ji zdi, da je ne podcenjujejo, in da to, da je ženska, ni razlog, zaradi katerega je ne bi upoštevali. »Če se dokažeš, imaš tudi spoštovanje od moških na gradbišču,« pravi Nina in o kolegih, ki so na gradbiščih vodje projektov, pravi, da nima občutka, da bi jo podcenjevali.

»Že med izobraževanjem se srečujejo z ženskimi kolegicami in se jim ne zdi čudno, če se katera pojavi na gradbišču,« meni.