Tiskane izdaje
Kako se lahko ženske uveljavijo v dejavnosti in poklicu, kakor ga opravljate vi, kjer si verjetno večina predstavlja prej moško kot pa žensko kariero?
Dokazano je, da se ženske nasploh težje uveljavimo, kaj šele v poklicu kot je moj. Če bi bila moški, verjamem v to, da bi me trg dosti hitreje prepoznal kot kompetentno in da sem potrebovala veliko več časa za to, da sem se uveljavila. Vendar sem se tudi s tem prenehala ukvarjati in sem ta koncept razmišljanja izkoreninila iz svoje glave, sedaj gledam na to, da sem ženska v tipično moškem poklicu, kot prednost, saj delam stvari bistveno drugače, po žensko.
Kje opažate tudi pri svojem delu razliko med ženskim in moškim načćinom delovanja?
Verjamem, da smo ženske bolj pronicljive, natančne, predane, skrbne, potrpežljive, imamo bolje razvito intuicijo, delamo bolj celostno in smo sposobne opravljati več opravilnosti. Vse to je v našem poklicu še kako pomembno. Kolega, predavatelj na Fakulteti za varnostne vede, je ravno dva tedna nazaj v predavanju o vodenju razgovorov povedal, da smo ženske bolj kompetentne za opravljanje razgovorov. S tem se načeloma strinjam, čeprav je po mojih izkušnjah zmagovalna kombinacija v paru, ženska - moški. Slednje je prednost tudi pri vodenju podjetja, zato si težko predstavljam naš tandem brez moškega.
Z uravnoteženostjo spolov menim, da se lahko doseže večja sinhronost in napredek v podjetju, zato smo v našem kolektivu na vodstvenem položaju dve ženski in en moški. To se je izkazalo za zelo uspešno, saj se zelo dobro dopolnjujemo.
Ali je pri nas še veliko tabujev in enostranskih pogledov na to, kaj lahko ženske delajo in so pri tem uspešne, ali pa smo že postali do ženske enakosti bolj razumevajoča družba?
Tekom moje 11-letne kariere v tem poslu, sem ugotovila, da je zelo pomembno, da ostaneš zvest sam sebi in da greš svojo pot tudi takrat, ko morda nimaš odobravanja okolice, ko ni rožnato, ko ne sije sonce. Vztrajati moraš, biti moraš avtentičen in noro verjeti v svojo vizijo. Če sta vizija in pot prava, potem to ni problem, saj te življenje samo pelje v pravo smer, vendar to ne pomeni, da je enostavno. Ni. Ko se ozrem nazaj, vidim kup neprespanih noči, odrekanja, skrbi, napornega dela. Gledam mlade in vidim, da večina nekaj pričakuje, brez da bi za to kaj storila. Mislijo, da jim stvari kar samoumevno pripadajo, da se jim bodo drugi prilagajali. Ampak, če želiš nekam priti, nekaj doseči, moraš najprej ogromno vložiti v to, brez garancije, verjeti, iti naprej, šele potem pridejo rezultati dobrega dela počasi za tabo.
Treba je torej vztrajati, ne obupati?
Tako je. In ne smeš se bati izstopati in veste kaj? Kot zelo redka ženska v tipično moškem poklicu, poklicu specifičnih moških, poklicu, ki še vedno zveni nenavadno, si še toliko bolj izpostavljena, kot če bi bila na vodilnem mestu v kateri drugi branži. Tega me ni strah, mi pa pomaga nedvomno moj trmast in močan karakter. Če doživim kakšen odpor, oviro, mi da to še samo več volje, da to premagam in grem naprej. Ne obupam, nikoli. Tudi, če me stvari utrudijo, se hitro regeneriram, poberem in grem naprej. Imam svoj fokus in ga nikoli ne izgubim izpred oči. Ko sem bila mlajša, sem se ozirala na to, kaj bodo rekli stanovski kolegi, bile so stvari, ki so me prizadele, nekolegialnost, neetičnost itd. Skozi leta sem se od tega popolnoma oddvojila, ustvarila svoj kolektiv in se na druge ne oziram več. Vem, kdo sem, dobro se poznam, kar je zelo pomembno pri opravljanju tega dela, vem, da delam dobro, da sem dobra oseba in to je tisto, kar zares šteje. Naučila sem se, da bodo ljudje vedno imeli komentarje - če si uspešen, ni prav, če nisi uspešen, ni prav, če greš v levo, ni prav, če greš v desno, ni prav... Za veliko ljudi je kozarec pač vedno na pol prazen in skozi izkušnje sem prišla do tega, da je to njihov problem in ne moj. Težko prenesem besedno zvezo "se ne da", ker menim, da se vse da in če je volja, potem je tudi pot!
Statistike, raziskave še vedno kažejo, da ženske niso enakopravne, da so njihove plače nižje ...?
Ne vem, ali smo postali do ženske enakosti bolj razumevajoči, če pogledamo statistike, je videti, da se stvari zelo počasi spreminjajo in da smo še vedno slabše plačane kot moški, še vedno nas je veliko manj na vodilnih delovnih mestih, kot moških. Sama se za tem ne oziram več, gledam samo še mojo pot in pot našega kolektiva, ker verjamem, da je pot posameznika edinstvena in da ne more moje poti hoditi prav nihče drug kot jaz sama.
Nenazadnje, ali veste, da je eden najbolj znanih detektivov v zgodovini na svetu, Allan Pinkerton davnega leta 1856 v svoji detektivski agenciji zaposlil prvo detektivko, Kate Warne? Na podlagi dobrih izkušenj, so v agenciji kmalu razvili ženski oddelek. Si predstavljate, koliko poguma je bilo potrebnega temu možaku, da je v času, ko ženske niso imele volilne pravice, zaposlil žensko detektivko? Bil je zelo drzen in ni se oziral na mnenje drugih. Zaradi tega poguma je naredil nadstandard v njegovi detektivski agenciji. Veliko mi pomeni njegova zapuščina, ledina, ki jo je oral, precej njegovih knjig imam. Bil je uspešen, ker si je drznil narediti stvari po svoje, šel je svojo pot in tako grem tudi jaz. Ne obremenjuje me, kaj si ljudje mislijo o meni, kot ženski na vodstvenem položaju, v tipično moškem poklicu, ker vem, da smo zelo povezan kolektiv, da smo dobrosrčni, prijateljski in zelo delavni in da smo zato, ker delamo dobro, pomagamo podjetjem reševati notranje tatvine, razne goljufije itd. na pravi poti.
