Tiskane izdaje
Duševne in vedenjske motnje so v naši državi še vedno velika težava. Poleg bolezni mišično-kostnega tkiva, nosečnosti in poporodnega obdobja ter poškodb in zastrupitev zunaj dela so med najpogostejšimi vzroki za bolniški stalež. Predvsem zbuja skrb, da je čedalje več ponavljajočih se depresivnih motenj in anksioznih stanj, k žalostni statistiki pa veliko pripomore tudi gospodarska kriza.
Po besedah direktorice šempetrske bolnišnice Nataše Fikfak se posamezniki na stres na delovnem mestu odzivajo različno: odzivnost je lahko učinkovita ali neučinkovita, celo bolezenska. »Zato moramo stres na delovnem mestu znati prepoznati, nanj odreagirati in ga hkrati tudi preprečevati. Kot zdravnica mislim, da si posameznik ali skupina, ki sta na delovnem mestu pod stresom, zaslužita umik iz škodljivega delovnega okolja. Govorim o odsotnosti z dela, čeprav to ni pravi način zdravljenja. Stresne dejavnike na delovnem mestu moramo preprečevati tako, da jih je čim manj,« poudarja.
Podatki, s katerimi razpolaga, sicer kažejo, da vsak nov primer stresa ali depresije pomeni v povprečju 30-dnevno odsotnost z dela, v oddelkih, kjer odpuščajo, pa naj bi bila po nekaterih raziskavah smrtnost kar dvakrat večja. V Veliki Britaniji so celo izračunali, da znašajo letni stroški zaradi odsotnosti na račun stresa na delovnem mestu 1217 evrov na zaposlenega.
Bolečine v križu – posledica stresa
V Sloveniji, navaja Fikfakova, je kar v 45,6 odstotka primerov zaradi stresa že ogroženo zdravje zaposlenih. Pri tem imajo odzivi na stres pri človeku fiziološke, psihične in vedenjske posledice. Med prve sogovornica prišteva bolezni srca, težave s hrbtenico, rano na želodcu, glavobole, raka, kožne bolezni in visok krvni pritisk, med psihičnimi posledicami stresa omenja družinske težave, nespečnost, impotenco, depresijo, fobije, nočne more in sindrom izgorevanja, vedenjske posledice pa so na primer pretirano kajenje, potreba po alkoholu, uživanje drog, dovzetnost za nesreče in motnje v prehranjevanju. Skratka, stres je tihi ubijalec.
»Mislim, da je bil stres na delovnem mestu vedno prisoten, a smo ga mogoče premalo prepoznavali. Težje je bilo tudi priti do spoznanja, da je tudi bolna duša lahko vzrok za bolno telo,« pravi direktorica šempetrske bolnišnice. Danes je že skoraj 70 odstotkov odsotnosti z dela posledica stresa v delovnem okolju.
»Če je delavec ves čas pod stresom, ima ves čas napete mišice, zato lahko dobi bolečine v križu, postane napet, ima vrtoglavico, slabost, kar vse zahteva dolgotrajno diagnostiko in za tem tudi zdravljenje.
Med poklici, ki so še posebej izpostavljeni stresu, so tisti, ki imajo izmensko delo – na primer medicinske sestre, policisti in gasilci –, ter vsi tisti, ki delajo na delovnih mestih, kjer so odgovorni za več ljudi,« poudarja. Mednje prišteva kontrolorje letalskih poletov in voznike. »A to seveda ne pomeni, da železničar, ki dela pri stroju, ki lahko ogroža tudi druge ljudi, ni pod stresom,« poudarja.
V pripravljenosti 24 ur na dan in 365 dni na leto
Med najpogostejšimi dejavniki stresa na delovnem mestu izpostavlja predvsem delovni čas. Tej ugotovitvi pritrjuje tudi Lidija Jerkič, predsednica sindikata Skei Slovenije, ki je s 30.000 člani največji panožni industrijski sindikat v državi.
»Doslej smo izvedli že nekaj projektov, ki se ukvarjajo s stresom na delovnem mestu, zlasti med zaposlenimi v proizvodnji kovinske in elektro industrije. Ocenjujem, da je v tej industriji eden največjih povzročiteljev stresa prav delovni čas. Ta je namreč postal zelo nepredvidljiv. V velikih podjetjih se namreč dogaja, da delavci nimajo več stalnega delovnega časa, včasih jih kličejo na opravljanje nadurnega dela tik pred zdajci, zato je usklajevati družinsko življenje in delo izjemno težko.
To pa je vir precejšnjih težav. Problem je tudi premajhno število zaposlenih, na primer vzdrževalcev. Poznamo primere, ko so bili ti v pripravljenosti 24 ur na dan, 365 dni na leto, ker drugega kadra preprosto ni bilo,« opozarja Jerkičeva. Zato so se v projektu Promo ukvarjali s tem, kako na stres učinkovito odgovoriti in včasih delodajalcu reči tudi ne.
»Prepričana sem, da večina od 120 udeležencev seminarja zdaj zna reči ne, obenem pa takšen odgovor tudi utemeljiti. Ne namreč lahko rečemo na zelo različne načine. Ni treba, da smo nesramni in arogantni, temveč lahko z mirnim odgovorom utemeljimo svojo odločitev. Kakšne bodo na ta račun sankcije? Poznam zelo malo ljudi, ki so se na slab način odzvali na utemeljeni ne. Na argumente se druga stran vedno odzove, ponavadi 'povzdigovanje glasu' z ene in druge strani ne prinaša nikakršnih rezultatov.«
Sindikalisti so prva opora žrtvam mobinga
Primeri mobinga so po mnenju Jerkičeve zelo podobna stvar. »So ljudje, ki se pustijo na delovnem mestu trpinčiti dneve in tedne, a obstajajo načini, kako je takšne situacije mogoče premagati. Ne s tem, da greš v službo k drugemu delodajalcu – čeprav je včasih tudi to rešitev –, ampak tako, da na primer odgovoriš, utemeljiš in predlagaš, kaj je na tem področju mogoče storiti. Poznam kar precej konkretnih primerov: od tega, da se je delavec sam odločil, na katero delovno mesto gre, in je delodajalec temu prisluhnil, do tega, da so tistega, ki je povzročal mobing, odpustili.«
Mateja Gerečnik, predsednica Komisije za ženska vprašanja pri Skei Slovenije kljub temu ugotavlja, da so žrtve mobinga ponavadi zelo dolgo tiho ali pa sploh ne spregovorijo.
»Opažam, da se v podjetjih zaposleni kot žrtve mobinga največkrat izpostavijo takrat, ko dobijo odpoved o zaposlitvi ali se jim zgodi še kakšna druga huda stvar. Naša vloga v podjetjih je, da poskušamo ozaveščati in ljudem povedati, na koga se lahko v takšnih primerih obrnejo. Sindikalisti smo dejansko prva opora, je pa res, da je marsikdaj tudi sindikalist žrtev mobinga.«
V Komisiji za ženska vprašanja pri Skei Slovenije sicer opažajo, da so po statistikah žrtve mobinga večkrat ženske. »Smo bolj potrpežljive, včasih pa se mi zdi, da ima katera v sebi še vedno občutek, da si kaj takega celo zasluži. Po drugi strani smo ženske tudi večkrat napadalke,« priznava Gerečnikova.
Zanimivo pa je, da se največ mobinga na delovnem mestu pojavlja na isti ravni, na primer med delavci ali med nadrejenimi, dodaja. Največ je psihičnega nasilja, na katerega smo ljudje tudi sicer najbolj občutljivi.
Dogodke beležijo na obrazcih
Vojko Fon, sekretar Skei Posočje, pravi, da so v njihovi območni organizaciji že pripravili poseben obrazec za spremljanje mobinga na delovnem mestu. »Še vedno smo veliko težav rešili z besedo in s sestanki znotraj podjetja. To je po mojem mnenju tudi najboljši način.
Zaposleni se namreč nočejo izpostavljati, kaj šele, da bi se izpostavljali na sodišču. Zato je pomoč sindikata znotraj podjetij za zaposlene zelo koristna. Seveda pa morajo biti aktivni tudi zaposleni, da povedo, kaj se v podjetju dogaja, ne pa, da nam to sporočijo šele čez pol leta. Obrazec za spremljanje mobinga na delovnem mestu je namenjen popisu dogodkov: kdaj se je kaj zgodilo, kdo je izvajal nasilje nad zaposlenim, kako se je ta ob tem počutil, kdo je bil priča ...
Če gremo na sodišče, nas namreč vedno vprašajo, kaj se je zgodilo. Z obrazcem bomo lahko mobing na delovnem mestu brez težav dokazali; priti na sodišče in samo reči, da nad tabo nekdo izvaja mobing, pač ni rešitev,« je prepričan Fon.
Kljub temu v zadnjih letih opaža, da nekatera podjetja še vedno niso prepoznala, da je mobing škodljiv tudi zanje. »Če svojega ravnanja do zaposlenih ne bodo izboljšala, vemo, kako postopati. V podjetje namreč ne pridem zaman. Moj obisk pomeni, da v podjetju težava je, čeprav s prstom nikoli ne pokažem na tistega, ki je mobing prijavil.«
