Čebele so ogrožene zaradi sprememb v okolju, ki jih je povzročil človek

Dovolj hrane bomo imeli le, če bomo zavarovali pestrost vseh opraševalcev. 

Objavljeno
20. december 2017 03.00
Posodobljeno
20. december 2017 15.00

Dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo meni, da bo svetovni dan čebel priložnost za glasnejše razprave o pomenu opraševanja in iskanje rešitev za varovanje opraševalcev, ki jih desetkajo posledice nespametnih človekovih posegov v okolje. Poudarja pa, da je pomembno varstvo vseh opraševalcev, ne le medonosnih čebel. Zlasti ogroženi, a za opraševanje rastlin nič manj pomembni so divji opraševalci, saj jih nihče ne varuje. V raziskavi o pomenu divjih opraševalcev v slovenskem sadjarstvu se je pokazalo, da so v sadovnjakih najštevilnejše medonosne čebele, po učinkovitosti pa jih prekašajo divji opraševalci, zlasti čmrlji, čebele samotarke in muhe trepetavke.

Kakšen je pomen razglasitve svetovnega dneva čebel za varstvo čebel in biotske raznovrstnosti?

Ne glede na ime svetovni dan čebel ne bo posvečen samo medonosni čebeli, niti ne samo čebelam (na svetu jih je 20.000 vrst, v Sloveniji prek 500), ampak vsem opraševalcem. Oprašujejo namreč tudi nekatere druge žuželke, drugod po svetu celo ptice in netopirji.

Svetovni dan čebel bo priložnost, da se še več govori o opraševanju, ki je zelo pomembna ekosistemska storitev tako za naravo kot za kmetijstvo, oba pa sta pomembna za človeka z vidika pridelave hrane in kakovosti bivanja. Bo tudi priložnost za iskanje rešitev za varovanje opraševalcev in njihove pestrosti. Opraševalci so čedalje bolj ogroženi, vse večje pa so tudi potrebe po opraševanju zaradi povečevanje števila svetovnega prebivalstva in s tem potreb po hrani. Svetovni dan čebel je tako pomemben za več ključnih izzivov, s katerimi se sooča človeštvo, od varovanja biotske raznovrstnosti do odpravljanja lakote.

Kako lahko Slovenija z izkušnjami svoje čebelarske stroke prispeva k boljšemu položaju čebel in čebelarstva?

Slovensko čebelarstvo po količini pridelanega medu ni in nikoli ne bo pomemben akter. Je pa lahko za zgled v odnosu do čebele, organiziranosti čebelarjev in nekaterih aktivnosti, kot so medeni (zdaj slovenski) zajtrk, čebelarski krožki v šolah, apiturizem in čebelarjenje invalidov. V številnih državah v razvoju so pogoji za čebelarjenje veliko boljši kot pri nas, a je čebelarstvo slabo razvito, čebelarji pa slabo organizirani. V teh državah lahko pet čebeljih družin pomeni izvitje družine iz revščine. Pomaga lahko tudi pri emancipaciji žensk. Slovenija lahko pomaga pri tovrstnih programih, je pa seveda treba upoštevati lokalne posebnosti držav. Bolje je, da se prebivalci naučijo čebelariti z lokalnimi čebelami, kakor da se jim ponuja kranjska čebela. V Braziliji npr. uspešno razvijajo čebelarjenje z neželatimi čebelami, v Indiji z azijsko.

Kakšnega zdravja so čebele v Sloveniji, drugod po EU in v državah, kot so ZDA in Kitajska?

Biti čebela danes ni lahko. Število čebeljih družin v Sloveniji je sicer razmeroma stabilno, a ne zato, ker bi bile razmere dobre, temveč ker število čebelarjev narašča in izgube čebel nadomestijo. V nekaterih evropskih državah je zanimanja za čebelarjenje manj, zato število družin upada, v ZDA število družin vztrajno upada.

Kako razširjeno je ročno opraševanje, ker čebel na nekaterih območjih ni več?

Kolikor mi je znano, ročno oprašujejo ponekod na Kitajskem, ki je hkrati tudi največja pridelovalka medu.


Kranjska sivka ni edina opraševalka, ki jo je treba varovati.

Kateri dejavniki najbolj prispevajo k upadanju družin in kako pomemben dejavnik so pesticidi?

Čebele so ogrožene zaradi sprememb v okolju, ki jih je povzročil človek. Pesticidi so eden od dejavnikov, pomembno je tudi pomanjkanje hrane zaradi intenzivnega kmetijstva, podnebnih sprememb in bolezni. Ker sočasno deluje več dejavnikov, je učinek toliko večji. Za divje opraševalce so te spremembe še veliko bolj uničujoče. Ker živijo divje, jih nihče ne hrani, zdravi ali ukrepa, ko umirajo. Poleg tega jim primanjkuje mest za gnezdenje, s čimer čebela nima težav. Zato so ogroženi precej bolj kot medonosna čebela.

Na Nacionalnem inštitutu za biologijo ste letos začeli izvajati projekt, v okviru katerega štejete opraševalce v sadovnjakih. Kakšen je njegov namen in katere so glavne ugotovitve?

Glavni en namen raziskave je ugotoviti pomen divjih opraševalcev v slovenskem sadjarstvu. Za nami je prvo leto raziskav in prvi rezultati kažejo, da je opraševanje izjemno dinamičen proces. Opraševalske združbe se ne razlikujejo le med sadnimi vrstami, ampak tudi med lokacijami in tudi v obdobju cvetenja. Na večini sadnih vrst sicer številčno prevladuje medonosna čebela, a so pomembno zastopani tudi divji opraševalci, zlasti čmrlji, čebele samotarke in muhe trepetavke.

Številke pa ne povedo vsega, pomembna je tudi učinkovitost. Če upoštevamo, da so npr. čmrlji dva- do štirikrat hitrejši od čebel, boljši prenašalci cvetnega prahu, in dejavni tudi v slabem vremenu je njihov prispevek k opraševanju veliko večji, kot bi sklepali zgolj po njihovi številnosti. Edina pametna strategija je tako varovanje pestrosti opraševalcev. Le tako bodo rastline zagotovo oprašene v vseh razmerah. Zanašanje samo na eno vrsto je tvegano.