Drago oroševanje edini način, da sadjarstvo obstane

Pridelovalci sadja nimajo denarja za sisteme oroševanja, zato za pomoč prosijo državo.
Objavljeno
05. marec 2018 21.54
sadovnjak
Janoš Zore
Janoš Zore

Brežice – Posavsko sadjarstvo je na prelomni točki. Lanska in predlanska pozeba sta odnesli večino pridelka, zaradi podnebnih sprememb je za obstoj panoge nujna postavitev oroševalnih sistemov. Vode je v akumulacijskih sistemih savskih hidroelektrarn dovolj, letos naj bi zgradili tri črpališča. A zaradi finančnih in postopkovnih izzivov razpršilci pred letom 2020 nasadov pred pozebo ne bodo varovali.

»Na štirih hektarih imam zasajeno sorto gala, lani je bilo jabolk za 500 kilogramov. Ob dobri letini je na hektar 40, 50 ton pridelka. Na vseh 7,5 hektara je bilo za 95 odstotkov manj pridelka,« pravi sadjar iz Arnovega sela v brežiški občini in predsednik Artiškega sadjarskega društva Mitja Molan.

Podobne so tudi zgodbe večine sadjarjev v Posavju, kjer je med več kot 735 hektari sadnih nasadov 45 odstotkov vseh slovenskih površin z jagodami, 43 z namiznim grozdjem, 31 s hruškami in 22 z jablanami. Po podatkih kmetijsko-gozdarskega zavoda (KGZ) je v regiji oroševanih šest hektarov hrušk. »Parcele z nasadi se zmanjšujejo,« pravi Molan: »Dveletna pozeba je tako izčrpala sadjarstvo, da se postavlja vprašanje, koliko nas bo še sploh ostalo.«

Med redkimi posavskimi pridelovalci sadja, pred katerimi je delno lepša prihodnost, je Vojko Šušterič iz Piršenbrega. Hruške iz lastnih zadrževalnikov orošuje od leta 1989, zdaj na štirih hektarih: »Zmanjšanje Pridelka je bilo lani in predlani za 10 do 20 odstotkov manj. A to gre za robove oroševalnih sistemov, kjer bi za popolno zaščito moral razpršilce namestiti tudi po sosedovem zemljišču. Zaradi oroševanja pridelka ni manj. Ko drugi nimajo pridelka, ga ti imaš.«

Za obstoj dve možnosti

Po besedah Andreje Brence, svetovalke za sadjarstvo na novomeški KGZ, so bile Artiče z Arnovim selom pri nadmorski višini okoli 200 metrov v preteklosti med najprimernejšimi slovenskimi območji za sadjarstvo: »A zdaj že občutimo posledice, saj se je zaradi segrevanja ozračja čas vegetacije podaljšal.«

Brencetova pravi, da so sadjarji, če želijo ob ponovitvi zadnjih aprilskih temperatur (–4 stopinje Celzija) preživeti, postavljeni pred izbiro: preselitev na dražje in redkejše višje ležeče lege ali gradnja oroševalnih sistemov: »Po izkušnjah iz Južne Tirolske z oroševanjem uspešno varujejo nasade jabolk do –7 stopinj Celzija.«

»Tisti, ki od tega živimo, se bomo morali zelo potruditi,« pravi Molan, ki se izziva zaveda, in opozarja na dve oviri – dostop do velikih količin vode in slabo finančno stanje posavskega sadjarstva.

V brežiški občini menijo, da bi rešitev za to lahko bilo lani dokončano akumulacijsko jezero HE Brežice, pravi Roman Matjašič: »Ministrstvu za kmetijstvo smo predlagali, da bi državno podjetje Infra, ki je uredilo akumulacijo, pol od skupaj 5,8 milijona evrov vredne odškodnine, ki jo mora plačati v proračun zaradi zalitja 200 hektarov kmetijskih zemljišč, namenila za gradnjo treh črpališč. Zakon o kmetijskih zemljiščih to omogoča.«

Foto: Tomi Lombar/Delo

Voda in denar

Na ministrstvu za kmetijstvu so zapisali, da bi Infra investicijo lahko začela že na podlagi določil zakona, a da bodo za vlado kljub temu pripravili informacije. Kdaj bodo pripravljene, nam niso odgovorili. V Posavju jih pričakujejo v prvi polovici marca, direktor Infre Vojko Sotošek pa je dejal, da bodo, če bo vlada podprla gradnjo črpališč, ta zgradili.

S tem bi bila prva velika ovira, dostop do velikih količin vode, odpravljena. Koncesijska pogodba za izkoriščanje energetskega potenciala Spodnje Save iz leta 2002 omogoča brezplačen odvzem štirih kubičnih metrov vode na sekundo za namakanje do jedrske elektrarne Krško in še enkrat toliko do državne meje, če to dopušča stanje voda. Kmetijstvo brežiške občine za namakanje in oroševanje potrebuje kubični meter vode na sekundo.

Veliko večja ovira je financiranje gradnje namakalnih sistemov. Na marčnem razpisu ministrstva za namakalno-oroševalne sisteme za več uporabnikov bo na voljo 12 milijonov evrov. Sofinancerski delež bo znašal do sto odstotkov upravičenih stroškov, pri čemer bo nakup namakalne opreme izvzet.

Na razpisu za 15 milijonov evrov naložb v prilagoditev kmetij podnebnim spremembam, objavljenem marca, bo sofinancerski delež za individualni namakalni sistem za enega uporabnika – tudi za nakup namakalne opreme – od 50 do 75 odstotkov.

Do leta 2020 le kurativa

Šušterič, ki želi oroševati tudi enajst hektarov jablan, od države pričakuje, da bi nakup namakalne opreme dodatno podprla, saj, kot pravi, infrastrukturni strošek na hektar znaša od 15.000 do 20.000 evrov: »Zaradi močnih pozeb v zadnjih letih sadjarji nimamo finančnih zmožnosti, da bi to investicijo v celoti poplačali. Državi se ti vložki povrnejo z davki in drugimi prihodki.«

»Če bodo črpališča zgrajena, bo brežiška občina kmetovalcem pomagala pri pridobivanju dokumentacije. A pred letom 2020 oroševalni sistemi gotovo ne bodo v funkciji,« dolgotrajne birokratske postopke napoveduje Matjašič.

Do takrat posavske sadjarje čakajo le upanje, da bodo hladne zime čas vegetacije skrajšale, in nepriljubljeni kurativni ukrepi. Molan za leto 2016, ko je utrpel 70-odstotni izpad pridelka, državne pomoči za povračilo škode po pozebi ni prejel. Za lansko pozebo državni postopek še ni dokončan: »Moj prvi korak bo sklenitev zavarovalne police, kar sicer ni razvojno in je za sadjarje zelo drago. A ne želim si ponovitve lanskega in predlanskega leta, ko smo ob popolni pozebi ostali brez prihodka.«