Tiskane izdaje
Krško − Slovenija namaka le 4000 od možnih 220.000 hektarov in pridela tretjino zelenjave, ki jo potrebuje. V petih letih bi pridelavo lahko podvojili, meni Jože Simončič iz novomeškega kmetijskega zavoda, a bo treba nadaljevati zagon na področju namakanja. To se je zgodilo po aktivnejšem sodelovanju države s terenom.
V soboto so v Velikem Mraševem uradno odprli 155 hektarov velik drugi del namakalnega sistema Kalce–Naklo. Prvi del sistema na 110 hektarih podobo kmetijstva ob Krki v Posavju spreminja od leta 2006. Posledično danes na območju novomeške kmetijske zadruge stoji 48 odstotkov vseh pokritih površin za pridelavo zelenjave v Sloveniji.
»Pred 20 leti je bilo ob tem delu Krke zelenjave le za samopreskrbo,« se poljedelskih in živinorejskih časov spominja Jože Simončič: »Letos je bila tu pridelana prva paprika v Sloveniji, posavski kmetijci so prehiteli primorske.«
Če so kmetije z 2,5-kilometrsko zelenjavno potjo na meji med občinama Krško in Kostanjevica na Krki že naredile zanje velik korak k boljšemu življenju, je bil ta korak za Slovenijo veliko manjši. Medtem ko je zgolj ob Savi v Posavju možno namakati dodatnih 2000 hektarov, je v Sloveniji neizkoriščena večina od skupno 220.000 hektarov potencialno primernih za namakanje.
V državi s 450.000 hektari kmetijskih zemljišč namakalni sistemi pokrivajo okoli 8300 hektarov površin. A ob upoštevanju nizke izkoriščenosti, neustrezne opremljenosti in kolobarjenja se po besedah Rozalije Cvejić iz biotehniške fakultete namaka le polovica teh površin: »Pri večini sistemov izkoriščenost površin ne dosega 40 odstotkov. Pri zelenjavi bi zaradi omejitev kolobarjenja lahko bila 80-odstotna.«
Kljub izjemno nizkim številkam so posamezni dobro delujoči sistemi prisotni po celotni državi. Ob posavski zelenjavi je v Pomurju uspešna zgodba koruza, v Podravju namakajo oljne buče, v Savinjski dolini hmelj, na Vipavskem kivi, na Obali oljke in bele šparglje.
Preobrat leta 2012
Zgodovina namakanja v Sloveniji je močno povezana s kmetijsko politiko države. Do leta 2000, ko je bilo postavljeno za 7000 hektarov namakalnih sistemov, je veljal sistem od zgoraj navzdol, ključno vlogo je imela država.
Po letu 2000 je ob sistemu od spodaj navzgor bila iniciativa prepuščena kmetom, podjetjem in lokalnim skupnostim. Rezultat zadnjih 15 let je zgolj 1280 hektarov novih namakalnih sistemov. Kmetijsko ministrstvo je v perspektivi EU 2007–2013 iz leta v leto bolj ali manj neuspešno ponujalo evropske milijone za namakanje, pri tem pa razmer na terenu po besedah kasnejšega kmetijskega ministra Franca Bogoviča sploh ni poznalo.
»Še v letu 2012 je kazalo, da nam do leta 2015 ne bo uspelo investirati 12 milijonov evrov v programu razvoja podeželja, predvidenih za namakalne sisteme. Narejen je bil že predlog za prerazporeditev teh sredstev za druge namene,« pravi Martina Bavec iz mariborske kmetijske fakultete, takrat vodja direktorata za kmetijstvo: »Leta 2012 je bila suša, takšen predlog se mi je zdel neodgovoren.«
Direktorat je takrat potencialne investitorje vendarle pozval, naj mu razkrijejo svoje investicije in predstavijo birokratske ovire. Ob dodatni aktivaciji vseh vpletenih institucij je bila »v manj kot šestih mesecih dokumentacija za pet lokacij (Kalce–Naklo 2, Blanca, Gorišnica in dve lokaciji Panvite v Pomurju) pripravljena. Večino razpoložljivega denarja za namakanje se je s tem porabilo.«
Interes od spodaj obstaja
Podoben kombinirani pristop akterjev od spodaj in od zgoraj naj bi v finančni perspektivi EU 2014–2020 poskrbel za nove namakalne sisteme na skupno 5000 hektarih zemljišč. Največji interes in neizkoriščene danosti so ob Dravi, v Posavju in na Vogrščku, v Savinjski dolini so potrebne posodobitve.
»V pretekli finančni perspektivi smo podprli sedem velikih namakalnih sistemov in dve tehnološki posodobitvi. Trenutno obstaja interes za 17 velikih namakalnih sistemov,« porast zanimanja za namakanje razkriva Tomaž Primožič s kmetijskega ministrstva: »Za vse zemljiške operacije je do leta 2020 na voljo 24 milijonov evrov, ob večjem interesu naj bi se dodatna sredstva našla. Prvi razpis za namakalne sisteme z investitorji načrtujemo za konec letošnjega leta. Novih 5000 hektarov namakalnih površin je zelo visoko postavljena letvica. Če se bodo ponavljala sušna leta, je ta cilj dosegljiv, drugače zaradi kratkoročnega spomina ljudi verjetno ne.«
Poenostaviti zakonodajo
Od zgoraj država na področju upravljanja voda pripravlja mini reformo (zakon o vodah, ustanovitev direkcije za vode, strategijo namakanja do leta 2020 ...), a interesenti za namakanje od spodaj od nje pričakujejo še aktivnejšo vlogo. Pa čeprav se je v zadnjih letih z vzpostavitvijo plodne komunikacije, kot pravi direktor Evrosada Boštjan Kozole (namakalni sistem Blanca), že zgodil velik preskok: »Kombinirani pristop da, a s poudarkom od države navzdol. Ta bi po vzoru Zahodne Evrope morala prevzeti nosilno vlogo in omogočiti kmetijskim subjektom, da zgolj priključijo lastni namakalni sistem na osnovno državno namakalno infrastrukturo.«
Kozole sicer že vrsto let izpostavlja primer Južne Tirolske, kjer je jasno določeno, kje se lahko namaka in kje ne: »Greš na upravno enoto, po 14 dneh imaš dovoljenje za namakanje. Na Južnem Tirolskem namakajo 96 odstotkov od 18.000 hektarov sadnih nasadov. Zakon na devetih straneh ima 21 členov in je iz časa Mussolinija.«
V Sloveniji je namakanje opredeljeno v 30 do 40 predpisih. Posledično priprava dokumentacije za pridobitev vodnega dovoljenja, Arso ga izda v tednu ali dveh, traja tudi več let. Bavčeva meni, da bi za pospešitev gradnje namakalnih sistemov pripravo številnih podlag, kot je računanje maksimalnega možnega odvzema vode, iz investitorja morali prenesti na državo, morda na novo direkcijo za vode. Kozole pa zaposlene na državnih ustanovah, ki so v zadnjih letih akterjem od spodaj aktivno pomagali pri premagovanju administrativnih ovir, prosi še za pomoč pri spreminjanju zakonodaje.
