Kmetijski izzivi: z več znanja do boljših praks

Laško – Največji izziv slovenskega kmetijstva prihodnje leto ni prevzem subvencijskih sistemov, ampak premik v glavah, da se bomo resno začeli ukvarjati s trajnostnim razvojem in se mu posvetili z vsemi možnimi sredstvi. Tudi s spremembami, ki bodo pomenile nove metode, organizacijo in načrtnost dela javne svetovalne službe.

Poziv k nujni reorganizaciji javne svetovalne službe, ki deluje pod streho Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS), s katerim je na tradicionalnem letnem posvetu javne službe kmetijskega svetovanja »postregel« agrarni ekonomist Emil Erjavec, profesor na ljubljanski biotehniški fakulteti, ob predstavitvi sistema inovacij in prenosa znanja v kmetijstvo, je pričakovano vnesel kar precej dodatnega vznemirjenja med 250 udeležencev posveta. Dodatnega zato, ker je pred njimi leto uvajanja nove kmetijske politike, pri kateri bo po besedah resornega ministra Dejana Židana »treba zelo veliko sodelovanja svetovalcev z našimi kmetijami in kmeti za iskanje najboljših rešitev«.

Nova kmetijska politika je kljub podobnim zneskom denarja, kot ga je bilo na voljo zdaj, zares drugačna. Zelo jasno sledi cilju proizvodnje hrane in zelo poudarjeno sledi tudi cilju ohranjanja delovnih mest na kmetijah in cilju ohranjanja, varovanja in izboljševanja stanja v okolju, je našteval minister. »Naslednje leto začenjamo v Sloveniji s proizvodno vezavo, kakršne doslej nismo imeli. S to vezavo ne začenjamo zato, da bi ohranili ali izboljšali dohodkovni položaj posameznih skupin kmetov, ampak je proizvodna vezava zato, ker hočemo več lastne hrane, lastnih vrtnin, ker hočemo z njo več delovnih mest in ker ni prav, da je zapostavljena proizvodnja, ki omogoča preživetje kmetijam.«

Proizvodno vezana bodo tako plačila za strna žita, tudi zato, da bi zmanjšali veliko odvisnost od uvoza krušnih žit, zaradi pričakovanih tveganj v prireji mleka (padec mlečnih kvot), pa tudi proizvodnji surovega mleka prek staleža živali na gorskih in hribovskih kmetijah.

Zahtevnejše izvajanje programa razvoja podeželja

Zahtevnejše bo tudi izvajanje programa razvoja podeželja (PRP), pripravljenega po posvetovanjih s slovensko stroko in nevladnimi organizacijami, ki ga je Slovenija kot ena prvih držav poslala v neformalni obliki v Bruselj, a na njegovo potrditev še čaka. Kot je povedal Židan, je bilo zaradi vseh spremenjenih pogojev nanj kar okrog 200 pripomb in zahtevanih dopolnitev; kljub temu upa, da bo med tistimi, ki bodo potrjeni februarja (prvih osem od skupno 180 programov bo predvidoma potrjenih že decembra).

»Pri PRP pa smo se tudi nekaj naučili, in sicer, da okoljski cilji ne morejo biti samo deklarativni. Hkrati pa se program, ki je vezan na okoljske cilje, razume kot dohodkovno pomoč kmetijam. Takšno razmišljanje se je izkazalo za napačno in v Sloveniji ga moramo pozabiti.

Okoljski programi so plačilo za okoljske storitve in niso dohodkovna pomoč kmetijam. Tudi zato jih v tem trenutku korigiramo. »Moram reči, da nam komisija gre na roko, a ko se pogovarjamo z njimi, je vprašanje vedno enako: plačilo za kaj, plačilo za nič ne obstaja. To je ena izkušnja, ki si jo mora Slovenija tudi v prihodnje zapomniti.«

Za uresničevanje ciljev kmetijske politike je pomemben tudi prenos znanja v kmetijsko prakso. Pri tem pa bo ključno premagati velike težave z nepovezanostjo in slabim sodelovanjem med institucijami znotraj resorja in širše, so ugotavljali na okrogli mizi.

Ministrstvo je letos na razpisu izbralo 26 novih raziskovalnih projektov v višini 4,7 milijona evrov za naslednja tri leta; usmerjeni pa bodo v to, katera nova znanja so potrebna za reševanje določenih težav iz prakse.