Les kurimo, namesto da bi z njim reševali prihodnost

Namesto da bi ga spremenili v dodano vrednost, smo pristali pri petini proizvodnje, ki smo jo imeli pred dvajsetimi leti.

Wed, 30.03.2016, 10:10; spremenjen: 10:22
Ob 12. uri bomo iz Delove teme Les je priložnost objavili članek o tem, kako pomemben je slovenski les za Avstrijo.

Slovenska država ima v lasti petino bogatega gozdnega zaklada. Zanj bo po novi zakonodaji skrbelo podjetje Slovenski državni gozdovi, ki naj bi doseglo tudi boljši iztržek, razvoj gozdno-lesnih verig, promocijo lesa in lesnih proizvodov ter odpiranje zelenih delovnih mest. V zadnjih dveh desetletjih smo namreč v lesnopredelovalni industriji izgubili ogromno in pristali pri petini obsega, ki smo ga imeli nekoč. Kriza je panogo še dodatno oklestila, na trgu je ostala le peščica najboljših. Spremembe na bolje so komaj opazne.

»Panoga raste,« kljub temu opozarja direktor Združenja lesne in pohištvene industrije Igor Milavec: »Dobiček se popravlja že dve leti, dodana vrednost raste skoraj deset odstotkov na leto. Zaposlenost stagnira, ne upada več.«

A profesor na biotehniški fakulteti Franc Pohleven pri tem opozarja: »Več kot dvajsetletnih zablod ne bo mogoče popraviti v nekaj letih, saj smo z napačno gospodarsko vizijo države v nekaj letih povsem uničili našo lesno industrijo, ki je bila pred osamosvojitvijo najbolj ugledna in dobičkonosno tudi najbolj uspešna gospodarska panoga.«

Da bi slovenski les in lesni izdelki postali bolj konkurenčni, bi, tako Pohleven, morali popolnoma spremeniti gospodarsko vizijo države. Ne bi več smeli spodbujati, celo finančno podpirati umazane industrije in kurjenja lesa, še zlasti sveže lesne biomase iz gozda.

Državno podjetje naj bo generator, ne birokrat

Na leto v Sloveniji priraste štiri kubične metre lesa na prebivalca. Večino kakovostnega »pridelka« izvozimo ali ga pokurimo. Pohleven zato poziva, naj les opredelimo kot nacionalno strateško surovino za proizvodnjo izdelkov z najvišjo dodano vrednostjo: »Slovenija bo kot majhna država na globalnem trgu konkurenčna le z gospodarstvom, ki bo temeljilo na naših danostih (lesu).« In ne le s kakovostnim, dober posel bi lahko imeli tudi s slabšim materialom: »Sodobne tehnologije omogočajo proizvodnjo lesnih izdelkov in lesnih kompozitov tudi iz nekakovostne lesne surovine.«

Pohleven od države pričakuje, da bo, kot daleč največji lastnik gozdov, prek nove družbe s hlodovino prednostno preskrbovala domači trg, tudi dolgoročno: »Poskrbeti bi morala za nov zagon oziroma vznik naše lesnopredelovalne industrije. Pojavljajo se že majhna podjetja z unikatno proizvodnjo izdelkov z nekajkrat večjo dodano vrednostjo, kar je treba spodbujati s stabilno preskrbo s hlodovino, doseganjem realne cene izdelkov, promocijo izdelkov in lesne gradnje. Ta podjetja bodo le tako v prihodnosti povečala obseg proizvodnje. Zato sem z nekaj dopolnili, ki pa jih žal v končnem aktu niso upoštevali, podprl sprejetje zakona o gospodarjenju z gozdovi in ustanovitvi nove državne družbe. Slabše kot do zdaj ne more biti,« razlaga Pohleven.

 

              Februarska licitacija vrednejšega lesa. Največ ga je kupil avstrijski žagar. Foto Tadej Regent/Delo


»Upajmo, da bo podjetje zagotovilo nemoteno preskrbo in se zavedalo, da država živi od tega, če se les predela v Sloveniji, saj s tem ohranja in ustvarja delovna mesta doma,« poudarja direktor Združenja lesne in pohištvene industrije Igor Milavec. A Slovenski državni gozdovi bodo na neki način konkurenca obstoječim gozdnim gospodarstvom, koncesionarjem, ki so 20 let skrbeli za državne gozdove.

Silvo Pritržnik iz Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec je kritičen: »To bo še eno podjetje, ki bo opravljalo isto dejavnost, predvsem na področju sečnje, spravila in gozdno-gojitvenih del v državnih gozdovih. Predvidevam, da ne bodo zaposlili 700 ljudi, ki bodo opravljali to delo, ampak bodo ta dela oddajali z razpisi, na katere se bomo lahko prijavili. Pričakujem, da bodo ti razpisi korektni in da v razpisnih pogojih ne bo veljalo merilo najnižje cene. Smo urejena podjetja, ki plačujemo davke, in ne moremo konkurirati tistim, ki zaposlujejo na črno.« Vlada sicer javne razpise, potem ko je prejšnji teden potrdila pravila, napoveduje za prihodnji mesec.

Pritržnik ocenjuje, da so slovenski gozdovi v dobri kondiciji in da novo podjetje razmer ne bo bistveno izboljšalo, tudi pri prodaji lesa. »Koncesionarji smo v 20-letnem obdobju les prodajali, večjih težav pri tem ni bilo, če pa so bile, smo jih rešili sami. Večino lesa smo, podobno je tudi z drugimi koncesionarji, predelali in prodali slovenski lesni industriji. Zaradi več lesa, ki smo ga posekali lani in predlanskim zaradi žledoloma in podlubnikov, so nastali tržni presežki, ki smo jih morali prodati v tujino. Tudi državno podjetje bi jih moralo, saj slovenska lesna industrija tega lesa ne bi mogla porabiti,« ugotavlja Pritržnik.

V GG Slovenj Gradec polovico lesa, ki ga obdelajo na žagi, dobijo iz državnih gozdov, zato pričakujejo, da bodo tudi v prihodnje z državnim podjetjem sodelovali dolgoročno. Načrtujejo celo podvojitev svojih zmogljivosti.

Oblikovanje in dober razmislek – recept za zmago

Lesa imamo torej več kot dovolj, ogromno dela pa nas čaka z zagotavljanjem večje konkurenčnosti preveč razdrobljenih in tehnološko neustreznih žag. Prav to je razlog, da imajo slovenski žagarski obrati – po lastnih podatkih – okoli polovico zmogljivosti prostih. Treba bo urediti tudi trg z lesom iz zasebnih gozdov, ki so tudi zelo razpršeni. Predvsem pa Slovenija potrebuje več konkurenčnih končnih izdelkov.

Strokovnjakinja za poslovne modele in uvajanje menedžmenta za dizajn v podjetja Mojca Mihailovič Škrinjar poudarja, da so največje preboje v pohištveni industriji vedno povzročile nove tehnologije obdelave, povezane z dobrim oblikovanjem. To najbolj poveča dodano vrednost v lesni industriji.

»Pri tem ne mislimo le na estetiko in obliko izdelkov. V sodobnem gospodarstvu je dizajn proces načrtovanja, ki mora biti strokovno in učinkovito voden. Zato govorimo o dizajn menedžmentu izdelkov, storitev, komunikacij in prostora. Za uspešen preboj na trgu mora podjetje upoštevati vsa ta štiri področja,« je jasna Mihailovič Škrinjarjeva.

Pri nas pa gre tudi na tem področju po polžje. »Dokazano je, da so podjetja, ki dizajn vključujejo v strateške načrte, uspešnejša, inovativna in konkurenčna. A to, da podjetje postane bolj oblikovalsko naravnano, je precej bolj kompleksno, kot se zdi na prvi pogled. Potrebuje nova znanja, veščine ter poslovna in oblikovalska orodja, predvsem pa nove miselne pristope, osredotočene na uporabnika.«

Mihailovič Škrinjarjeva opozarja, da vsi vodilni svetovni pohištveni proizvajalci vlagajo ogromno denarja in časa v nova interdisciplinarna znanja, nove tehnologije, nove načine komunikacije z uporabniki. Pri tem angažirajo najboljše svetovne oblikovalce, sodelujejo tudi z najrazličnejšimi raziskovalnimi institucijami.

Da se, tudi z malimi koraki

Prav razvojna naravnanost slovenskemu podjetju M Sora omogoča, da se kosa z najboljšimi. Vsako leto v razvoj vloži že 300.000 evrov, sredstva pa še povečuje. Kar 90 odstotkov lesa že kupijo v Sloveniji, tudi od zasebnih lastnikov gozdov. Z malimi koraki se tudi da prilesti daleč.

Aleš Ugovšek iz M Sore je ponosen, da so slovenska podjetja, ki izdelujejo lesena okna, že globalno konkurenčna: »Dolgo je bila v ospredju Nemčija in za njo Avstrija, zdaj pa smo jim Slovenci že kos.« Največja konkurenčna prednost podjetja, pravi, je prilagodljivost, ki da največ dodane vrednosti izdelkom: »Delamo po želji naročnika in za vsak objekt posebej.«

Evropski razpisi in sredstva v okviru strategije pametne specializacije so še dodatna spodbuda. »Marsikdaj ne moreš pokriti stroškov razvoja, zato je za izpeljavo projekta, ki bo na trgu aktualen čez tri ali pet let, dobro sodelovati na razpisih, kar omogoči sodelovanje s partnerji in določeno stopnjo financiranja,« drugim svetuje Ugovšek.

Prijavi sovražni govor