Ljubljanske mlekarne: spremembe tudi v dobro dobaviteljev

Ljubljana – Ruski embargo na prehranske izdelke iz Evropske unije je po pričakovanju zamajal tudi evropski mlečni trg. Mlekarne se ob nezmanjšani proizvodnji, nakopičenih zalogah in mrzličnem preusmerjanju prodajnih kanalov rešujejo tudi z zniževanjem odkupnih cen mleka. V Sloveniji ni nič drugače.

Medtem ko kmetijski ministri v Bruslju stikajo glave in poskušajo iskati dodatno pomoč sektorju, ki je še pred aprilskim padcem mlečnih kvot in z njim pričakovanim padcem cen mleka doživel šok, v mlekarnah ukrepajo. Kako se v danih razmerah to kaže v poslovanju največje mlekarne v Sloveniji, ki je pred skoraj dvema letoma prešla v last francoskega Lactalisa? Kaj se dogaja s to našo in ne več našo mlekarno, kako diha pod novimi lastniki družba, v kateri predelajo okrog 180 milijonov litrov pri slovenskih kmetih namolženega mleka?

»Lactalis ima v svoji strategiji zapisano rast – tako notranjo, organsko kot eksterno rast – in mislim, da tej strategiji še vedno sledimo,« pravi predsednica uprave Ljubljanskih mlekarn Cvetana Rijavec, zadovoljna, da je največja mlekarna v državi dobila stabilnega lastnika iz mlekarske industrije, »ki se spozna na mlečno industrijo in ki ve, kako peljati določene zadeve«. Seveda vse odločitve, ki jih sprejema novi lastnik, niso takšne, kot bi jih v podjetju sprejemali, če bi bili samostojni, priznava.

»Če ne bi bili v tuji lasti, bi bil zagotovo večji tudi vpliv domačih dobaviteljev na naše poslovanje. Tako pa v novem sistemu nekaj dobimo, nekaj bomo pač izgubili, ampak na koncu se bo vedno skrbelo zato, da je proizvodnja v Sloveniji, da je ta proizvodnja profitabilna in da se razvija. Ali se zdaj razvijamo tako, da skrbimo samo za slovenski trg in delamo za notranje trge Lactalisa ali pa tudi za zunanje trge, je seveda stvar, ki se vidi spotoma. Ampak dejstvo je, da to lastništvo prinaša neko dolgoročno stabilnost.«

Dober nadzor lastnika

Z integracijo v Lactalisov sistem se je marsikaj spremenilo tudi v načinu poslovanja. Da so spremembe velike, najbolj vedo zaposleni, nad katerih delom z vključitvijo v enoten sistem poročanja velikega podjetja bedi lastnik, ki osebno spremlja poslovanje vseh družb. Za ta namen so v Ljubljanskih mlekarnah, kjer po prevzemu ni bilo kadrovskih sprememb, dobili pomoč človeka iz sedeža francoske družbe.

»Uvaja ta sistem poročil, s katerimi se v podrobnosti spremlja poslovanje. Moram reči, da je veliko novega. Mi smo imeli relativno dobro spremljanje poslovanja, vendar pa je njihov sistem zares tako izpopolnjen, da vidim stvari, o katerih prej sploh nisem razmišljala. Tako da daje zelo dobro orodje za poslovanje. Res je ogromno sprememb v načinu razmišljanja, v gledanju. Mleko je najpomembnejša stvar v mlekarni, to smo vedeli, tako ali drugače po stroškovni in drugi plati. Ampak zdaj skozi analize, ki jih delamo samo na področju vhoda mleka, ugotavljamo, kje smo kaj izgubljali, kje lahko še kaj pridobimo ... Dobili smo neki drug vpogled, to so zagotovo pozitivne zadeve. Veliko tehnološkega in tehničnega znanja je znotraj podjetja Lactalis in ta znanja oni prenašajo tja, kjer jih kupijo.« To je seveda dobro, pravi Rijavčeva, ki je neposredno odgovorna lastnikom v Franciji oziroma njihovemu šefu divizije Siri Evrope (LFE), čeprav je formalnopravno mlekarno kupil in je kot lastnik vpisan hrvaški Dukat, prav tako v lasti Lactalisa.

Večji odkup doma

Spremembe v lastništvu mlekarne pa niso prinesle sprememb v odnosu do njihovih dobaviteljev mleka. Odkup mleka se je letos še povečal, in to za devet odstotkov, pravi. Tako nimajo več dokupa mleka iz tujine, vsi njihovi izdelki so zdaj narejeni izključno iz slovenskega mleka. S tem so odpadli tudi dodatni stroški, ki so jih imeli prej pri vzpostavljenem sistemu sledljivosti in ločevanju domače surovine od uvožene.

Ob ohranjanju ravni proizvodnje pa Rijavčeva priznava, da so letos razmere drugačne, kot so bile lani, ko mleka ni bilo zaradi suše. Mleka je dovolj zaradi obilja krme pa še ruski embargo je izdatno prispeval k povsem drugačnim razmeram v poslovanju.

»Tisto, česar se najbolj bojimo, da bo vplivalo tudi na naše poslovanje, je predvsem obilna ponudba sirov, ki prihajajo v Slovenijo po izjemno nizkih cenah. Cene so tako nizke, da veš, da se nekdo zavestno odloča za prodajo pod ceno, ker se zaveda, da tega sira preprosto ni mogoče plasirati drugam.«

Upoštevanje domače realnosti

Tako kot je povsod v Evropi ruski embargo znižal odkupne cene mleka – najhuje je v državah, ki mejijo z Rusijo, kot so Finska, Litva, Estonija, ki so veliko izvažale v to državo, cena je tu padla celo pod 20 centov za liter –, se je odkupna cena mleka znižala tudi v slovenskih mlekarnah. »Pri nas znižujemo cene postopoma po mesecih. Naše nabavne cene so še vedno nad 30 centov, tam okrog 34 centov. Pri odkupnih cenah ne moremo upoštevati cen na Poljskem, Finskem, Litvi. Mleko odkupujemo tukaj, živimo v tem prostoru in v drugi realnosti. Imamo Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško in se bolj osredotočamo na primerljivost cen s sosedi. Ne moremo znižati cene na raven, kakršno ima, denimo, Litva, ker vemo, da bi to pomenilo, da ne dobimo mleka. Vedno moramo balansirati med ponudbo na tem trgu, med realnostjo tega trga,« pravi direktorica Ljubljanskih mlekarn, v katerih so z ruskim embargom izgubili tudi priložnost novega posla z Lactalisovim podjetjem v Rusiji.