Manj omejitev prinaša večje tveganje

»Zdaj so stvari, ki smo jih doslej bolj ali manj govorili na pamet, natančno izračunane,« je svežo študijo o tveganjih in priložnostih za evropski kmetijsko-prehrambni sektor v pogajanjih za več proste trgovine med EU in ZDA komentiral agrarni ekonomist Aleš Kuhar.

Ključno sporočilo študije, ki jo je naročil evropski parlament, je: večina učinkov pri sproščanju zunanjetrgovinskih ovir ne bo prišla iz ukinitve carin, ker so te razmeroma nizke, ampak iz prepovedi netrgovinskih ovir, to pa so standardi glede kakovosti. ZDA pri svojem kmetijsko-prehranskem poslovanju dovoljuje določene stvari, ki jih EU ne. Evropska politika, ki je doslej zaradi nasprotovanja oziroma previdnostnega zadržka mnogih držav do GSO omejevala trgovino, se bo tako znova spoprijela s samoumevnostjo GSO v ameriški poljedelski praksi. Poleg tega onstran Atlantika v poljedelstvu dovoljujejo uporabo določenih fitofarmacevtskih sredstev, ki so v Evropi prepovedana, je opozoril Kuhar.

Nekaj podobnega je v živinorejski proizvodnji. »Oni pri reji tako krav molznic kot govejega mesa in perutnine dovoljujejo uporabo rastnih hormonov. Tudi za povečevanje mlečnosti pri kravah dovoljujejo hormonske dodatke.« Precej drugačne kriterije kot EU imajo tudi v klavni industriji, kjer pri belem mesu (perutnina) dovoljujejo »določene postopke«, ki so v Evropi prepovedani. Uporabljajo na primer klor za sterilizacijo klavnih trupov.

»Pri nas je zahtevana precej višja higienska praksa v klavnicah, v ZDA pa to rešujejo tako, da na koncu klorirajo klavne trupe. Negotovo je, ali tukaj bo deregulacija, ali bo Evropa popustila in bo določene prakse pač sprejela kot dopustne oziroma spustila na svoj trg takšno blago. Dejstvo je, da določeno takšno blago že prihaja v Evropo. Čez Brazilijo že prihajajo v Nemčijo na ta način obdelani piščanci. Večinoma jih uporabijo za klobase oziroma perutninske izdelke, ampak Nemčija je tudi destinacija za reeksport, ves Balkan je poln brazilskih piščancev.«

Kmetijstvo in prehranski sektor bosta zaradi širših interesov politike po svoje žrtvi pri odpravljanju evropskih omejitev v trgovanju z ZDA, saj je, kot pravi, pri politikih iz nekmetijskega okolja velik interes po deregulaciji. »Kmetijstvo je tu kot zadnja točka sproščanja ovir za Američane kar precej pomembno, saj je njihov konkurenčni potencial zelo velik in bodo z deregulacijo zlahka osvojili Evropo.«

S popuščanjem politike »spopada čisto različnih konceptov kmetijske proizvodnje in tudi odnosa do hrane« se bo odprlo tudi vprašanje o ustrezni obveščenosti potrošnikov. Ob pričakovanih izgovorih, da bo potrošnik imel možnost izbire, in poudarjanju odprtosti trga brez omejevanja trgovine bi tako lahko pričakovali obveščanje (označevanje?), da gre za piščančje meso, tretirano s klorom, ali da gre za govedino s hormoni. A je tudi negotovo, kako bomo mi to znali nadzirati, da ne bo prevar, razmišlja Kuhar in dodaja, da bo zato na tem področju deregulacije gotovo še »zelo velika vojna«. S popuščanjem ameriškim pritiskom pa bo EU s svojim drugačnim modelom kmetijstva zagotovo veliko izgubila.

Posledice bodo zagotovo ogrozile tudi slovenski kmetijski prostor, ki je s svojim ekstenzivnim modelom kmetijstva in občutljivosti blizu francoskemu, ne pa tudi po trženjski zanimivosti, vendarle posebnost v EU, pravi Kuhar. Ob nezadostni lastni pridelavi hrane se zato sedanji konflikt med nami in liberalnim delom Evrope z rahljanjem ovir z Ameriko lahko samo še poveča.