Ne le mlinarjev, niti vajencev ni več

V mlinu se vse izve, pravi pregovor. Od 85-letnega Vladimirja Korošca, mlinarja iz ptujske rodbine, v kateri meljejo že 200 let, je mogoče vse izvedeti tudi o mlinarstvu, moki in dobrem kruhu.

Izdelek je kakovosten, ko je z njim zadovoljna stranka. Če se zadovoljna stranka vrača, lahko pričakuješ, da bo prišla še katera druga, razmišlja Vladimir Korošec, letošnji (pravzaprav lanski) dobitnik priznanja Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije za najstarejšega obrtnika. Kljub častitljivim letom Vlado še vedno dela, v malem prstu ima vso sodobno mlinsko tehnologijo, stalno je v stiku z zaposlenimi in se rokuje ter pomenkuje s strankami v trgovini, ki je pomemben del mlina.

Se še spomnite svojega prvotnega mlina ob stari strugi Drave, ob zdajšnjem Ptujskem jezeru?

Tistega mlina na Dravi se še dobro spominjam. Takrat jih je bilo veliko. Leta 1939 je moj ata zgradil novega na današnji lokaciji, a le temelje in klet, saj je potem prišla druga svetovna vojna, med katero mlin ni delal. Leta 1946 sem začel delati kot vajenec. Mlin so nacionalizirali in nekaj let pozneje sem ga najel, čez nekaj časa pa sem ga lahko odkupil. Od leta 1957 sem ga vodil. Takrat ni bil prav velik, sčasoma pa smo se razvijali, sledili smo potrebam in zrasli do današnjega obsega delovanja.

So tu okrog še drugi mlini s tradicijo?

Nekaj jih je še, nekateri pa se zapirajo. V zadnjem času so okoli nas zaprli tri majhne mline. Eni doma nimajo nasledstva, v drugih se mladi ne odločijo za nadaljevanje družinske tradicije, nekateri pa ne gredo s časom naprej.

Vi s tem nimate težav, družinsko podjetje vodi vaš sin Daniel, v mlinu pa delata tudi njegova žena Marija in njun sin Niko.

Sin je že po situaciji vedel, da mu to sledi. Je moj edini sin, tudi vnuk je edini moški potomec in že od malega sta se oba želela ukvarjati s to dejavnostjo.

Kaj spreminja sin Daniel v poslovanju in delovanju mlina?

Celoten razvoj mlina se dogaja sporazumno. Leta 2000 smo zgradili velike silose, pozneje smo dogradili in povečali proizvodno halo oziroma sam mlin. Sin sprejema tehnološke novosti in je za napredek, to je značilno za mlajše, tako kot je za starejše, da hočemo biti pri poslovanju previdnejši – to včasih ni dobro. Pri poslovanju imamo nekako razdeljene vloge, seveda sodelujemo, po drugi strani pa mora znati v našem mlinu vsakdo delati vse. Vnuk je ekonomist in se ukvarja tudi z novimi strankami, manjše količine moke je začel prodajati tudi na Hrvaško in v Avstrijo.

Je v primerjavi s časom, ko ste vi začeli, mlinarski posel zelo drugačen?

Včasih je bil mlinar cenjen, delo je bilo fizično težko, mlin pa je veljal za kraj druženja, rekli so, da se v mlinu vse izve. Ljudje so pripeljali zrnje s konji in kravami, čakali, da se bo zmlelo, in si pripovedovali novice. Danes je vse bolj na hitro.

Včasih se je vaš mlin imenoval kmečki mlin.

Da, delali smo za kmete, ki so pred zimo pripeljali v mletje in dobili v zameno moko. Tudi pred prazniki, na primer pred veliko nočjo, se je več mlelo pa tudi peklo se je veliko več doma. Zdaj tega ni več, moka se prodaja v vsaki trgovini pa tudi v našem podjetju se je, predvsem v zadnjih desetih letih, zgodil zelo hiter preskok. Tehnologija je zelo napredovala.

V preteklosti je med vami in kmeti prevladovala blagovna menjava. Koliko je še živa?

Kmet je pripeljal žito in vreče in želel imeti moko iz svojega žita. Zdaj kmetje nimajo več zrnske kleti, mi pa imamo dobra skladišča, zato ob žetvi pripeljejo žito k nam in povedo, kolikšen del bodo prodali in koliko si bodo pustili na zalogi. Potem prihajajo vse leto in si dvigujejo iz nje. Ta način poslovanja obsega približno petino naših prihodkov.

Imate kot mlin z dolgo tradicijo kakšno konkurenčno prednost pred drugimi?

Mogoče je naša prednost, ker smo se še pravi čas tehnološko razvili in modernizirali. Slovenija je majhna, kakšnih pet velikih mlinov je, trije smo podobno veliki, poleg nas je le še eno družinsko mlinarstvo. In to je za Slovenijo že preveč.

S katerimi velikimi pekarnami radi sodelujete?

Za nas je vsaka stranka dobra in tudi vsaki radi damo moko. Imamo pa nekaj rednih strank, ajdovo moko na primer veliko porabljata Pekarna Vrhnika in Ptujska pekarna, sicer pa imamo stranke po vsej Sloveniji.

Je iz vaše generacije še kdo tako priden kot vi?

Tudi to se je v zadnjih desetih letih precej spremenilo, prej je bilo več mlinarjev iz moje generacije, v glavnem Prekmurcev, zdaj pa ne dela skoraj noben več. Ne le mlinarjev, kot smo bili nekoč, niti vajencev ni več, niti šole za mlinarje ni, zdaj so vsi bolj priučeni ali pa pridejo iz živilskih šol.

Stare mlinarske obrti se pač nima smisla učiti?

Seveda, skoraj nikjer več se ne melje na kamne, zato tega ni treba več znati, je pa vseeno potrebnega kar veliko tehnološkega, strojniškega in računalniškega znanja.

Na leto zmeljete približno osem tisoč ton pšenice, tisoč ton rži ter po 500 ton ajde in koruze. Veliko več kot takrat, ko ste začeli voditi mlin?

Neprimerljivo več, zdaj je mletje avtomatizirano in mlinarjev občutek, ki je bil včasih zelo pomemben, ne igra več take vloge. A če hočeš obstati, se moraš truditi, zagotovo je pomembno tudi, da veš, kaj se dogaja na trgu. Obenem je z zakonom natančno predpisano, kaj mora vsebovati posamezen tip moke.

S čim pa so največje težave?

Veliko različnih plevelov je, ki jih stroji avtomatsko odvajajo, vseeno pa je treba na to skrbno paziti.

Kaj je najpomembnejše za dobro moko?

Pomembna je dobra surovina, pšenica ali katerakoli druga žitarica, žito mora biti zdravo in kakovostno, dobro očiščeno in pripravljeno, in potem ni težko narediti dobre moke in tudi kruh iz nje je dober. Je pa še nekaj drugega: včasih ni bilo tako slabe pšenice, da je ne bi zmleli, in ni bilo tako slabe moke, da je ne bi uporabili, pa tudi gospodinje so pekle bolj z občutkom. Danes si pek v pekarni pripravi 100 kilogramov moke in vodo ter da v peč, in če kruh ni v redu, je kriva moka.

Kje v Sloveniji raste najboljša pšenica?

Včasih je za najboljšo veljala prekmurska, Prekmurje je bilo slovenska žitnica, zdaj imajo kmetje že takšno tehnologijo in proizvodnjo, da ni več razlike, obenem pa so tudi druge sorte pšenice in kmetje vedo, katera bolje uspeva na določenem območju. Kakovost vseh žit se absolutno izboljšuje.

Pri vas doma še pečete kruh?

Da, pečemo ga, ne sicer toliko kot včasih, a imamo kmečko peč. Tudi sin jo ima.

Sami imate menda najraje rženo moko oziroma kruh?

Ržena moka je na splošno v porastu. Rženi kruh je bil v naših krajih nekako v navadi, tudi vse hiše tod okoli so bile krite s slamo. Zame sta rženi in mešani kruh nekako najprimernejša.

Je bil kruh slabši?

Zagotovo je zdaj boljši, vendar pa je bil v preteklosti več vreden, pazilo se je na vsako zrno, če je drobtina padla na tla, jo je moral otrok pobrati. Včasih je bil bolj cenjen beli kruh, tisti, ki je jedel črnega, je veljal za revnega, zdaj pa velja, da je črni bolj zdrav. Navade ljudi in trendi se spreminjajo in treba se jim je prilagajati.

Kako ste se počutili ob priznanju Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije za najstarejšega letošnjega obrtnika?

Iskreno moram reči, da sem bil presenečen, nisem pričakoval. Zagotovo pa mi to veliko pomeni, ne le meni, ampak celotnemu kolektivu in družini. Naš kolektiv, vseh skupaj nas je v podjetju zaposlenih enajst, lahko le pohvalim, pridne, vsestranske dečke imamo.

Se še vedno počutite kot obrtnik ali ste zdaj bolj podjetnik?

Nekje na sredi smo, in kot se reče včasih, je na sredini najslabše. Lahko pa rečem, da imamo najsodobnejšo tehnologijo. Mlinarski sestav se je v zadnjih letih zelo spremenil, ni le avtomatiziran, ampak tudi bolj zanesljiv.

Kako se je izkazal predsednik Borut Pahor, ko je leta 2014 pri vas en dan delal kot mlinar?

Prišel je, vprašal, kaj in kje bomo delali, ali imamo delavsko obleko, potem je šel delat, skupaj z delavci, tudi malical je z njimi. Vsa opravila je delal. Mi je pa tudi čestital ob nedavnem priznanju.

Pridete še vsak dan v svoj mlin?

Da, malo se ukvarjam z ljudmi, z delavci in strankami, malo okrog strojev, da v glavnem čas prej mine.

Še vedno uživate v tem?

Da, včasih mi sicer kdo reče, kaj norim, vendar ne gre za to, preprosto uživam v tem.

Kako ocenjujete aktualne poslovne možnosti?

Razvoj gre svojo pot, ta pa zahteva neki vložek in tudi nekaj drugačnega. Naša, živilska dejavnost še posebno zahteva resen pristop h kakovosti in zdravim ter dostopnim izdelkom. Osnovni pogoji za zdravo obrtniško oziroma podjetniško delo obstajajo, treba je biti konkurenčen, kakovosten in hiter. Igre vmes ni več. Včasih je bila živilska dejavnost visoko cenjena in donosna, zdaj se je to obrnilo, vsi drugi obrtniki, od kovinarjev do zidarjev, lažje preživijo na trgu.

Ste vseeno zadovoljni s poslovanjem podjetja?

Seveda nikoli nisi zadovoljen oziroma pač moraš biti zadovoljen. Na leto ustvarimo štiri milijone evrov prihodkov in imamo od 350.000 do 400.000 evrov dobička. Če bo tudi v prihodnje tako, bomo zadovoljni. V slabem pomenu pa nam pri poslovanju največ časa vzame plačilna nedisciplina. Tako se na jutranjih sestankih pogosto dogovarjamo, ali bomo še dali moko nekomu, ki že dolgo ni plačal, in žal moramo včasih tako obravnavati tudi solidno stranko. Vendar si ne moremo privoščiti preveč tveganja, tudi mi z moko nimamo več tolikšnih zaslužkov.

Zakaj nekateri kupci ne plačujejo?

Večinoma se izgovarjajo, da bodo že plačali, obljubljajo in odlašajo. Nekateri manjši peki začnejo posel in hočejo vse na hitro, ob tako veliki konkurenci pa seveda ne gre. Prehitro želijo uspeti – ne bi rekel obogateti, ampak postati drugačni – in to se jim maščuje.

Kako hitro prepoznate potencialnega neplačnika?

Tri vrste kupcev imamo: eni plačajo takoj, drugi odlašajo, zahtevajo daljši rok plačila, tretji pa špekulirajo in že vnaprej vedo, da verjetno ne bodo plačali. Tisti, ki rečejo, da cena oziroma denar ni problem, večinoma niso pravi.

Birokracija vas kaj moti?

Da, razpisi so pogosto nelogični, po eni strani zahtevajo avtomatizacijo, po drugi nove zaposlitve. To gre težko skupaj, čeprav nam vseeno nekako uspeva. V prejšnjem sistemu je bilo naše delo zelo strogo nadzorovano, moral si voditi mlinarski dnevnik. Čeprav je zdaj drugače, so bili vedno neki predpisi, ki ti niso ustrezali. Zato nimamo posebnih težav s prilagajanjem konkretnemu položaju.

Kako pomemben segment sta trgovina in gostinstvo, ki ju imate poleg mlina že 25 let?

Pomemben je že zato, da ima kmet, ki pripelje pšenico, priliko, da si v trgovini izbere tudi kaj drugega, pa tudi zato, ker na ta način prodamo še kaj doma.

Pogosto poudarjate, da je vaša prioriteta kupec.

Najpomembnejše je, da je stranka zadovoljna, potem veš, da imaš tudi kakovost. Imamo sicer aparate za analizo moke in včasih naš laboratorij pokaže tudi malo drugače, vendar je zame najpomembnejša analiza zadovoljstvo stranke, ki se vrača. Če se vrača, lahko pričakuješ, da bo prišla še katera druga, saj je reklama od ust do ust najboljša.

Kakšni so vaši načrti?

Preveč na veliko se gotovo ne bomo razvijali. Namesto povečevanja bomo, kot se dogovarjamo, raje razvijali tehnično in kakovostno izboljševanje.

Oktobra ste dopolnili 85 let. Kakšen je vaš recept za dolgoživost in voljo do dela?

Posebnega recepta nimam. Bilo je veliko fizičnega, težkega in nočnega dela, včasih sem več prespal v mlinu kot doma. Nikoli pa nisem kadil niti pretiraval s pijačo, imel sem zdravo mejo.