Tiskane izdaje
Gornja Radgona – Koliko slovenskega pridelka pšenice bo letos končalo pri slovenskih mlinarjih in pekih, še ni povsem jasno. Po sestanku predstavnikov žitne verige pa se ve, da so v negotovih razmerah na trgu za stabilnejši odkup in preskrbo nujne trdnejše povezave med pridelovalci in predelovalci.
»S pogodbami o naročeni pridelavi bi se končala negotovost kmetov, komu bodo prodali, prav tako pa se ne bi zgodilo to, kar se je letos marsikateremu kmetu, da ni vedel, kam s svojim pridelkom. To je letos še posebno kritično, ker je kakovost pridelka slabša,« pravi koordinatorica v slovenski žitni verigi Tatjana Zagorc, direktorica zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS, in opozarja na dobro prakso podjetij, kot so Mlinopek, Panvita, Žito, po kateri bi se morali zgledovati.
Zakaj je to dobro za kmete, je ponazorila na primeru pridelka rži. Ta je lani dosegala zelo visoko ceno, zato se je veliko kmetov odločilo, da jo letos posejejo, saj so pričakovali, da bodo z njo zaslužili in popravili dohodek na kmetiji. Toda letos je cena rži nizka. Pridelka je več in ga ne morejo prodati, zato jim ostaja. To povzroča nejevoljo. Ampak če ni pogodb in je silos poln, se ne da nič narediti.«
Pomemben vmesni člen med pridelovalci in predelovalci so zadruge, na katere, kot pravi Zagorčeva, radi pozabljamo, »so pa resni odkupovalci in morajo imeti urejene zadeve tako do kmeta kot do končnega kupca, ne morejo se vesti kot špekulanti na trgu«. Premalo je, če imamo prav na področju preskrbe s pšenico nekaj dobrih zadrug, še dodaja.
Resno partnerstvo s kmeti pomeni tudi, da morajo oni vedeti, kakšno pšenico sejati, da jo bodo tudi prodali. Potem se ne bi dogajalo, da bi pridelovali različne sorte, take, ki dozorevajo pozno, ker so pač od različnih semenarskih hiš, ki jih zastopajo zadruge. »To povzroča zmedo na trgu. Zadruge se morajo torej povezati z odkupovalci, da bodo vedele, kakšno pšenico potrebujejo, in kmetom pomagati. Kakovost je tu zelo pomembna, žal ne gre drugače. Marsikaj se lahko doseže z dobrim semenom, s pravilnimi agrotehničnimi ukrepi ob sreči, ki jo moramo imeti z vremenom. Lani je bila pšenica zelo kakovostna, letos pa ima zaradi vremena za odstotek manjšo vsebnost proteinov; lani je bilo teh 13,28 odstotka, letos 12,44 odstotka. Pšenice najvišjega kakovostnega razreda A je zelo malo.«
Po podatkih, zbranih pri mlinarskih podjetjih, je bilo za lastne potrebe doslej odkupljene (odkup še vedno poteka) 48.200 ton letos pridelane pšenice. Od tega je je bilo 7000 ton kakovosti A, vse drugo pa B1 in večinoma B2. Lanska pšenica, ki se tudi odkupuje, v to ni všteta. Ker odkup še poteka in se bodo pogodbe še podpisovale, količina še ni dokončna. Do konca septembra se bo končal prvi del neposrednega odkupa od podjetja, zadruge ali kmeta. Zagorčeva računa, da bo letošnjega odkupa slovenskega pridelka za približno 60.000 ton.
»Cene za odkupljeno pšenico so različne. Izhodiščne so bile določene v začetku julija, vendar se je izkazalo, da so znotraj tega tudi podjetja sama glede na resnost partnerjev oziroma stabilnost partnerskega odnosa določala svoje cene. Za razred A so se gibale od 190 do 195 evrov za tono, za B1 od 180 do 185, za B2 od 160 do 165, za C (ta je za krmo) pa cena ni bila določena in se je prosto oblikovala.«
Zakaj so resni pogodbeni odnosi tako pomembni, pojasni z dejstvom, da je pšenico treba ločevati po kakovostnih razredih, in nekatera kmetijska podjetja pa tudi zadruge so že naredili ta korak naprej. »Ni vseeno, če vse skupaj zmešaš in bi potem to rad prodal kot kakovost A. Za to morajo imeti potrebno infrastrukturo. To je pač zahteva trga, drugače ne gre.«
Na slovenski trg pšenice močno vpliva tudi dogajanje v sosednjih državah. Potrjuje se naša ranljivost, ko je na teh trgih pomanjkanje ali pa so presežki, pa naj bo to pri pšenici ali mleku ali mesu. Ko imajo premalo, plačajo po višji ceni, zato je opazen odliv v tujino. Ko pa ne potrebujejo surovin, tudi povpraševanja pri nas ni. Tako letos Avstrijci niso odkupovali naše pšenice slabše kakovosti.
Slovenija potrebuje samo za kruh 150.000 ton pšenice. Izračuni pa kažejo, da če je bilo z njo zasejanih 41.000 hektarov in če je povprečen donos pet ton, bi moralo biti skupnega pridelka 200.000 ton. To pomeni, da je v slovenski žitni verigi še kar precej manevrskega prostora. Zato tudi dogovor na sestanku, da se septembra znova dobijo na problemski konferenci, kjer bodo pregledali, kaj vse se še da narediti znotraj verige; od semenarstva do tega, kakšen kruh se da speči iz domače pšenice, kakšne so cene in marže.
Primeri dobre prakse
Med tistimi, ki utrjujejo pogodbeno partnerstvo s pridelovalci, je ljubljansko Žito, ki je med drugim prav na tokratnem sejmu Agra podpisalo dve pomembni pogodbi z največjim tržnim pridelovalcem žita v Prekmurju, s KG Lendava. S prvo pogodbo so si zagotovili odkup 13.000 ton lanske in letošnje kakovostne pšenice. Kot je ob podpisu pogodbe povedal lastnik podjetja Jožef Magyar, je vsa lanska pšenica (6000 ton) kakovostnega razreda A, v skladišču pa je počakala na letošnjo prodajo zato, ker lani ni bil najbolj zadovoljen z odkupno ceno in je čakal na njeno zvišanje, a je ta prej padala kot rasla. Prav zaradi dobre kakovosti lanske pšenice mu je letos uspelo prodati dva letnika skupaj, saj je letos v Sloveniji zelo malo tako kakovostne pšenice. Žito si hkrati s podpisom druge, dolgoročne pogodbe o sodelovanju s KG Lendava želi povečati delež preskrbe s slovensko pšenico, s katero povečujejo preskrbo s slovensko moko in pekovskimi izdelki.
Podoben korak ubirajo tudi pri Mercatorju za njihovo Pekarno Grosuplje, kjer si za peko kruha izključno iz slovenske pšenice zagotovijo 10.000 ton pridelka. Mercator je za zdaj edini trgovec pri nas, ki za svojo pekarno uporablja izključno domačo surovino.
