Tiskane izdaje
Kobarid – Z uspešno obuditvijo številnih mlečnih planin v Posočju sta predelava mleka in prodaja izdelkov postali uspešna gospodarsko-kmetijska dejavnost. Presenetljivo pa kmetje vedno težje najdejo sirarje za zahtevno delo, za nameček pa se je le peščica kmetov odločila za uporabo zaščite geografskega porekla Tolminskega sira in Bovškega sira.
V zgornjem Posočju se v planinah pase večina mlečne živine v Sloveniji, število živali pa se zadnja leta še povečuje. V drugi polovici maja kmetje v hribe na pašo pošljejo več kot 3000 glav drobnice in 1400 glav goveda. Na približno 1300 hektarih gorskih pašnikov je aktivnih 16 planin, sirarn je še za spoznanje več.
Medtem ko se na Tolminskem ukvarjajo pretežno z govedorejo, je zaščitni znak Bovškega in Stola na Kobariškem drobnica. Vse skupaj pomeni, da se kar 80 odstotkov vsega slovenskega planinskega mleka predela v Posočju.
»Približno 400 krav molznic se pase na planinah, tudi število planin, ki se ukvarjajo s predelavo mleka, se zadnja leta povečuje. Zdaj je težava to, da je obstoječa infrastruktura, ki je dostopna, že kar dobro izkoriščena, na drugi strani pa so območja, ki še omogočajo pašo, večinoma nedostopna. Za oživitev teh bi bilo treba vložiti nekaj več denarja v ureditev bolj zahtevne infrastrukture,« je opozoril svetovalec za razvoj podeželja pri Triglavskem narodnem parku (TNP) in avtor knjige Mlečne planine v zgornjem Posočju Davorin Koren.
Na planinah se pase približno 400 molznic. Foto: Blaž Močnik
Razmah planin in širitev kmetij tudi v dolini pomenita veliko obremenitev za kmete, ki jim zmanjkuje časa za delo. »Zadnja leta se kaže resen problem pri zagotavljanju delovne sile na planinah – predvsem dobrih in kakovostnih sirarjev,« priznava Koren, ki pravi, da se je v zgornjem Posočju internacionalizacija planinskega pašništva pojavila že pred leti in da se sirarji lahko na delo pripeljejo tudi iz bližnje Benečije, na primer. Doslej so težave še vedno uspešno rešili, vendar svetovalec opozarja, da sirarsko znanje ni samoumevno: »Velikokrat se kar posplošuje in poenostavlja, zato lahko nastanejo tudi odstopanja v kakovosti mlečnih izdelkov.«
Dodatno izobraževanje sirarjev
TNP bo jeseni s sirarskim društvom pripravil dodatno izobraževanje o kakovosti mlečnih izdelkov. Koren namreč meni, da so prav kmetje na planinah najboljši možni ocenjevalci kakovosti: »Za to je potrebno določeno znanje. Treba je ločiti med potrošniškim ocenjevanjem, ki temelji na tem, kaj je nekomu všeč, kakšne sire ima raje, in strokovnim, tehnološkim ocenjevanjem, kjer je pomembno poznavanje konkretne tehnologije izdelave, potencialnih napak in tudi vzrokov zanje. Šele potem se lahko objektivno določi kakovost nekega izdelka.«
Infografika: Delo
Na leto planine razveselijo s 50 tonami planinskega sira in vsaj 20 tonami planinske skute. Za kilogram sira je treba odšteti deset evrov, za uradnega tolminca še dva evra več. Za certifikat geografske zaščite se doslej ni odločilo veliko kmetij, zgolj tri za tolminca in prav toliko za Bovški sir. Certificiranje je namreč povezano s stroški, toda zaščita geografskega porekla vendarle je tržna priložnost, poudarjajo v TNP.
