Tiskane izdaje
Moravske Toplice – Šaljivemu in dobrovoljnemu Ludviku Novaku iz Ivanovcev so, ko je opisoval posledice pozebe na njihovih osmih hektarih vzorno urejenih sadovnjakov, za trenutek stopile solze v oči. A je že naslednji trenutek vse obrnil v šalo. »Ena dobra stran je v tej pozebi. Jeseni nam ne bo treba delati,« je dejal s trpkim nasmeškom.
Že prejšnjo jesen so imeli Novakovi z obiranjem jabolk bolj malo dela, saj jim je pozeba, ki je prišla ob skoraj istem času kot letos, uničila okoli 80 odstotkov pridelka. Tokrat na jablanah, ki so na nekaterih parcelah šele letos dosegle polno rodnost, ne bo ostalo skoraj nič, sta ugotavljala s snaho Andrejo, ko smo si šli ogledat najbližji sadovnjak.
Ludvik noče veliko govoriti o kmetiji, ker jo je pred dvema letoma prevzel sin Adam, a mladega prevzemnika ni bilo doma, zato nas je med cvetoče jablane popeljal on. »Poglejte, cvetovi so sicer videti lepi, a kateregakoli prerežeš, je pestič v njem počrnel. Tak cvet ne bo dal plodu,« nam pripoveduje.
»Približno tisoč cvetov sem preveril in niti enega zdravega nisem našel.« Snaha Andreja pa nam pokaže nekaj še neodprtih svetov na najvišjih vejah drevesa, ki bodo morda ostali in zrasli v sadeže. »Toda te bo drevo junija verjetno odvrglo,« ugotavlja.
»Če ne bi bilo poljedeljstva
Novakovi imajo vse svoje sadovnjake opremljene s protitočnimi mrežami, a teh pred tokratno pozebo niso razprli, kot so to svetovali nekateri strokovnjaki.
»Nismo, ker imamo od lani slabe izkušnje. Takrat smo mreže razprli, vendar ni nič pomagalo, tri dni po pozebi je padel še sneg, ki nam je v enem od sadovnjakov podrl kar nekaj stebrov za mreže in drevesa. Od tega nismo imeli nobene koristi, le dodatno škodo,« pravi Ludvik.
Tudi z vlažnim senom so pred leti že kurili, da bi zaščitili cvetoče drevje, a če je temperatura padla štiri ali pet stopinj pod ničlo, tudi to ni pomagalo. »Poleg tega ne moremo kuriti na osmih hektarih sadovnjaka, saj to fizično ni mogoče.« Malo po drugi uri zjutraj, ko je začelo zmrzovati, so drevje škropili s priporočenimi škropivi, vendar drevja niso obvarovali pred najhujšim.
Na vprašanje, kaj bodo storili v prihodnje, je Ludvik dejal, da razmišljamo, da bi za vsaj dva hektara sadovnjaka uredili namakalni in oroševalni sistem. »Oroševanje se menda obnese in tako bi lahko rešili vsaj del pridelka,« pravi. K sreči njihova kmetija del prihodka ustvarja tudi z živinorejo in poljedelstvom.
»Če ne bi bilo tega, bi že propadli, saj smo veliko vlagali v nakup zemljišč, nasade in mreže. Zdaj ko bi se naložbe morale vračati, ne bo nič.« Letos so pričakovali od 400 do 450 ton pridelka jabolk, a se bojijo, da jih ne bo niti deset ton.
