Pridni Romuni so odrešitev za slovenske hmeljarje

Pri Povšetovih te dni oglušujoče ropota obiralni stroj. Francesco, ki ga nenehno krmi s hmeljevimi trtami, tega hrušča sploh ne sliši več. Zadovoljen je, da ima delo, in to pod streho, ki ga varuje pred nenehnim deževjem.

Obiralci hmelja v Savinjski dolini te dni bijejo trd boj z mokrim že povsem jesenskim vremenom za vsako trto, ki jo potegnejo z vrvi. Z ramo ob rami ob domačinih pomagajo tudi romunski sezonci. Brez njih bi Povšetovim pa tudi drugim hmeljarjem trda predla. Skupaj jih je na tem območju okrog 80. Marsikateri večji kmet si dela brez sezonskih pomočnikov iz skoraj 1000 kilometrov oddaljenih krajev ne more več predstavljati. Roberta iz Targu Muresa, ki običajno zbere fante za delo pri Povšetovih, ta razdalja prav nič ne moti. Drugi njegovi rojaki se peljejo s trebuhom za kruhom še precej dlje na zahod in sever, evropske avtoceste so preplavljene z romunskimi gastarbajterji. Koliko jih vrže sidro tudi v Sloveniji, tega preprosto ni mogoče dognati, saj Romuni od leta 2007 kot člani Evropske unije za sezonsko delo v državah Unije ne potrebujejo več posebnih dovoljenj.

Francesco, ki ima rosnih 17 let, je sezonec komaj dve leti, drugi iz skupinice, ki se je nastanila pri Povšetovih, hodijo v dnine že precej dlje. Najdaljši staž med Povšetovimi delavci pa ima pravzaprav Slavko, doma v Ivanjcih na Hrvaškem tik ob slovenski meji. Suh 63-letni Zagorec je nekaj delovne dobe nabral v žalskem Hmezadu, dokler ta ni šel v stečaj, večinoma pa je delal kot sezonski delavec – kar pač ne šteje v delovno dobo – pogosto tudi v Podlogu pri Povšetovih. Dokler niso prišli temnooki Romuni, so hmelj v Savinjski dolini pomagali obirati Zagorci. Še pred njimi, še v 60 letih, Savinjčanom ni bilo težko zbrati 5000 domačinov za obiranje »zelenega zlata«, toda pospešena industrializacija je kmalu posrkala delovno silo iz podeželja v tovarne. Zagorci, ki so prišli, so bili pridni delavci, toda z razpadom Jugoslavije je bilo treba za njih pridobivati delovne vizume, kar je bil dolgotrajen in tudi ne prav poceni postopek, se spominja gospodar kmetije Ivo Povše, ki je nadvse zadovoljen, odkar dela z romunskimi delavci: »Tako kot smo za Zagorce, tudi za Romune vse potrebno uredimo sami. Pošljemo jim denar, da si uredijo zdravstveno zavarovanje, ker doma niso niti zdravstveno niti socialno zavarovani, in za pot v Slovenijo. Pri tem nam pomaga Robert, ki se je v teh letih še najbolje naučil slovensko, in on ekipo tudi pripelje,« pove Ivo, ki ga delavci kličejo kar šef.

Doma ni dela

Vseh šest moških prihaja iz okolice Targo Muresa, ravninskega kraja skoraj v geografski sredini Romunije. Vsi moški s tega območja, kjer so nekoč tudi že gojili hmelj, hodijo na delo v tujino, pove Janko, kakor ga kličejo tukajšni domači; v resnici mu je ime Imre. Niti zanj niti za druge ni doma, tam je pustil ženo, da medtem obdeluje njivico koruze in pazi na čredo ovac, nobenega dela. Janko, z 31 leti je najstarejši v skupinici, je gastarbajter že deset let. V tem času se je naučil nekaj slovenskih ter srbskih in hrvaških besed, toliko, da lahko pove, kako se mu v Sloveniji dobro godi pri tem in tudi pri drugih šefih, nato se z Boštjanom, šefovim sinom, vrneta nazaj v toplo po aromatičnem hmelju dišečo sušilnico, kamor občasno nasujejo sveže kobulice, da jih turbine z vpihovanjem toplega zraka v osmih urah primerno posušijo. Boštjan in Janko jih družno stiskata in pakirata v 60-kilogramske žaklje.

Šef Ivo si medtem vzame čas za najbolj umazano delo na kmetiji, to je kidanje gnoja. Hmeljarstvo namreč ni edina usmeritev Povšetovih. Mukanje skoraj stoglave črede živine občasno skoraj preglasi obiralni stroj, ki mu zdaj strežeta Bela in Kalin. Kaj več kot pozdraviti v slovenskem jeziku ne znata, dobro pa vesta, kaj morata delati. Takoj ko stroj prebavi vse trte, že traktor, ki ga vozi Ivov svak, pripelje z blatne njive zvrhano naloženo prikolico hmelja. Fantje znajo delati tudi sami in pri nas ni tega, da bi delali na normo, vendar znajo delati le bolj preprosta dela, večinoma nimajo niti vozniškega izpita, pove Ivo, ko se vzpenja na 33 let star traktor, ki še vedno služi namenu. Namesto da bi kupili nov traktor, so se odločili za postavitev oljarne za stiskanje bučnega olja, ki bo delovala v stari družinski hiši čez cesto.

Skupaj pri delu in pri jelu

Da na veliki kmetiji z več kot 60 hektari obdelovalnih površin z denarjem skrbno gospodarijo, je videti na vsakem koraku. Družina dela tako kot njeni romunskimi dninarji od jutra od večera, pogosto še dlje. Skupaj smo pri delu in skupaj pri jelu, spijo pa v mansardi, kjer je bolj po vojaško opremljeno, pravi gospodar, ko štorkljamo po zasilnih lesenih stopnicah na podstrešje opuščene hiše, kamor so v mansardni del namestili tudi romunske sezonce. V dveh nevelikih prostorih stoji ob stenah nekaj železnih ne prav skrbno pospravljenih postelj. Na robovih visi nekaj perila in zmečkanih oblačil, pod posteljami ležijo kakšni čevlji ali šlape. »Fantom smo ponudili, da bi spali ločeno, saj je v pritličju še dovolj prostora, a želijo biti skupaj, ker se radi zvečer še kaj pomenkujejo med seboj. Dekleta, kadar pridejo delat skupaj z ženami, spijo seveda v ločenih prostorih,« pravi gospodar, ki nam v pritličju razkaže še dva ločena toaletna prostora z umivalniki in prhama.

Razmere za bivanje so, kot je videti, sicer skromne, a romunski delavci se ne pritožujejo. »Dobro je,« pravi Janko, ki nas spremlja pri obhodu, »saj niti doma nismo navajeni kakšnega večjega udobja.« Tudi s skromnim plačilom, približno dva evra na uro, so še kar zadovoljni; na dan zaslužijo približno 25 evrov, poleg tega imajo še streho nad glavo, hrano, prevoz iz Romunije in zdravstveno zavarovanje, še našteje šef in izračuna, da bi s temi vsemi stroški bilo lahko njihovo plačilo primerljivo približno štirim evrom na uro. Enako plačujejo tudi ženske, ki prihajajo na delo s svojimi moškimi spomladi. Slovenskih delavcev za takšen denar zagotovo ne bi zvabil na razmočene njive, se zaveda Ivo, doda pa tudi, da je z romunskimi dninarji več kot zadovoljen. Ko so imeli, še pred leti, komaj dobra dva hektara zasajena s hmeljem in so ga obirali v okviru družine, ga je nenehno bolela glava od skrbi, kako bodo zmogli, zdaj, ko imajo Romune, pa lahko obere 18 hektarov; ne sicer zlahka, saj nobeno poljedelsko opravilo ni lahko, vendar brez posebnih skrbi. Vse, kar mora storiti, je zavrteti telefon, poklicati njihovega vodjo Robija in fantje so že čez dva dni pri njem. Kar se mu utegne zgoditi, je le, da pride kvečjemu kakšen več, kot jih potrebuje.

Podmladku slabo kaže

Pridni Romuni so očitno odrešitev tako za Povšetovo kot za druge domačije okrog Žalca, na katerih pridelujejo hmelj, in tudi za številne druge kmete. Hmelju je letošnja nenehna moča očitno dobro dela, saj bo pridelka dvakrat več kot lani. Povšetovi ocenjujejo, da ga bo kar 2,6 tone na hektar. »Hmelj spet postaja zeleno zlato, kakor smo ga klicali nekoč, a kar nekaj časa je bil za nas grenka roža. V 80 letih je naš hmelj dajal takratni Jugoslaviji največ deviznega priliva, saj je predstavljal tri odstotke svetovne proizvodnje. Takrat je bilo s hmeljem zasejanih 2500 hektarov njiv, danes pa jih je skupaj kakšnih 1300, primerja razmere nekoč in danes gospodar kmetije.

Romunski delavci, ki se v desettisočih vsak dan drenjajo po evropskih avtocestah, prav gotov ne bodo v nedogled reševali kmetijstev Španije, Italije, Nemčije pa tudi Slovenije. Po lanskih statističnih podatkih je stopnja rodnosti z 1,3 statističnega otroka na žensko v Romuniji ena najnižjih na svetu in je tudi precej nižja od stopnje smrtnosti. Od Povšetove šesterice imata otroke le dva, vsi pa imajo, saj so še mladi, še žive starše, za katere pa, kot jih je bilo razumeti, ni treba posebno skrbeti, saj imajo menda skromne pokojnine. Ko bodo končali delo pri Povšetovih, večinoma delajo skupaj od dva do tri tedne, se jih bo nekaj odpravilo naravnost domov, dva pa bosta odšla k Ivovemu znancu na postojnsko območje pomagat še pri obiranju fižola.

Še prej pa bo likof, se veseli približevanja konca spravila hmelja šef Ivo, ko sedejo okrog 13. ure vsi skupaj h kosilu. Zadovoljen z letino namigne sinu Boštjanu, da bo treba fantom zaradi težavnih delovnih razmer, ki jih je letos krojilo deževje, primakniti tudi kakšno manjšo nagrado. V jedilnici se širi prijeten vonj po haše omaki in testeninah. Za vse skupaj, delavce in domače, kuha v istem loncu gospodinja Helena. Kljub obilici dela je tudi ona dobre volje: »Kosila in večerje kuhamo, zajtrk in malica sta hladni, špricer ali kakšno pivo sta tudi vedno na mizi. Dobri jedci so. Oboji.«