Rdeči alarm zaradi zanemarjanja gozdov

Ljubljana – Zavod za gozdove je v desetletnih gozdnogospodarskih načrtih predvidel, da bi bilo treba vsako leto opraviti negovalna dela na približno 15.000 hektarih mladih slovenskih gozdov. Lansko leto so zasebni lastniki in država nego opravili na le 2600 hektarih, kar je najmanj v zadnjih dvajsetih letih. Bodo čez desetletja naši gozdovi pol manj vredni?

Pravilna nega gozda od vznika mladja do letvenjaka ali mlajšega drogovnjaka je namreč zelo pomembna za odpornost gozda proti ujmam, kakovost lesa, ki zraste v njem in vrednost odraslega gozda. »Ker je to zelo dolgoročna naložba, od katere ima korist šele naslednja generacija, je zanimanje lastnikov gozdov za nego mladega gozda iz leta v leto manjše. Drugi razlog za slabšo nego gozdov pa je dejstvo, da je v zadnjih desetih letih vse manj proračunskega denarja namenjenega subvencioniranju tovrstnih vlaganj v gozdove,« pravi Zoran Grecs z oddelka za gojenje in varstvo gozdov pri Zavodu za gozdove Slovenije (ZGS), ki opozarja, da se je na področju nege gozdov že prižgala rdeča luč in da bo nekaj treba spremeniti, sicer se bodo posledice takega početja pokazale v prihodnjih dveh ali treh desetletjih.

Tudi država slab gospodar

Gozdovi bodo manj stabilni in zato manj odporni na vremenske ujme, drevesna sestava bo neustrezna, kakovost in s tem tudi vrednost lesa pa precej slabša. Po Grecsevem mnenju bo treba pozvati tudi na lastnike gozdov, vendar brez subvencioniranja posebnega učinka ne bo. Direktor Zavoda za gozdove Slovenije Damjan Oražem sicer pravi, da za vse slabšo negovanost slovenskih gozdov ne kaže kriviti države ali gozdarske službe, saj je negovanje mladega gozda potem, ko lastnik poseka odraslo drevje, predvsem njegova zasebna stvar in obveznost. »Tudi sam imam nekaj gozda in ga negujem zato, ker hočem nekaj pustiti tistim, ki pridejo za mano.«

Toda če je tako, bi morala zasebnim lastnikom najsvetlejši vzor pokazati država prek Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Toda tudi ta, očitno zaradi pomanjkanja denarja in zaradi padajočih subvencij, varčuje tako, da vsako leto opravi manj negovalnih del v državnih gozdovih. Lani je sklad tako poskrbel za negovalna dela na 1538 hektarjih državnih gozdov, kar je le 38 odstotkov površine, predvidene po gozdnogospodarskih načrtih za leto 2014.

Da je zniževanje subvencioniranja negovalnih del v gozdu glavni vzrok za vse manj izvedenih del, je prepričan predsednik Zveze lastnikov gozdov Slovenije Rajko Štefanič. Temu pritrjujejo tudi številke (glej grafikon). »Lastniki gozdov pozivamo odgovorne, da napnejo vse moči, da se bo leta 2016 upadanje nege gozdov ustavilo in da se bo obseg opravljenega dela spet začel povečevati,« pravi. Po njegovem mnenju je država zato, ker v Sloveniji gozdovi, tudi zasebni, opravljajo različne funkcije tudi v dobro širše družbene skupnosti, dolžna finančno podpirati takšna dela, ki kratkoročno sicer pomenijo samo strošek za lastnika.

Samo ljubezen ni dovolj

Enakega mnenja je lastnik gozda iz Negove Branko Žurman, ki se ne strinja s stališčem, da mora kmet samo zaradi ljubezni do zanamcev skrbeti za svojo lastnino in opravljati negovalna dela v svojem gozdu tudi brez dodatnih stimulacij države. »To sam delam, vendar pa je iz utemeljenih razlogov takšnih posestnikov malo. V času ekonomskih računic se večini zdi butasto delati nekaj zastonj zaradi ljubezni, drugih sto uporabnikov njegovega gozda pa v njem lahko brez obveznosti išče ekonomske koristi, ki jim jih omogoča zakon.«

Na vprašanje, kdo odloča o denarju za vlaganja v gozdove, so nam z ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano odgovorili, da višino proračunskih sredstev na predlog vlade določi državni zbor. »Vsi dobro poznamo težave z zagotavljanjem sredstev v proračunu na vseh ravneh, tudi sredstev za zagotavljanje delovanja ZGS, znotraj sredstev za vlaganja v gozdove pa se višino sredstev za posamezno vrsto del pripravi na predlog ZGS in trenutne prioritete. Gozd je lastnina, ki lastniku daje pravice in obveznosti. Dokler ni ogrožen razvoj gozda ali kateri drugi cilj, ki je v zvezi z javnim interesom, je nega gozdov predvsem dolžnost lastnika gozda. Dobri lastniki se zavedajo prednosti, ki jih nega gozdov pomeni tudi zanje kot lastnike gozda. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) v okolju, ki določa gospodarjenje z gozdom, in v zvezi tako s sredstvi proračuna RS kot sredstvi EU v PRP poskuša doseči, da se bo načrtovana nega izvedla v čim večji meri,« zadrego komentirajo na ministrstvu. O državi kot ne ravno zgledni lastnici gozdov, vsaj kar zadeva uresničevanje načrtov nege, pravijo, da je »za izvedbo del v gozdovih, ki so v lasti države, odgovoren Sklad kmetijskih in gozdnih zemljišč RS. Tako kot vsak lastnik mora tudi sklad skrbeti za optimalen donos z gozdov in v zaostrenih gospodarskih razmerah poskuša najti ustrezen kompromis med vlaganji in prihodki.«