Tiskane izdaje
Istarski pršut/Istrski pršut se razlikuje od večine drugih pršutov, saj je proizveden iz prašičjega stegna brez nogice, kože in slanine, suho soljen z morsko soljo in začimbami (poper, česen, lovor in rožmarin), sušen na zraku brez dimljenja in zorjen najmanj 12 mesecev. Proizvajalci morajo pri njegovi proizvodnji upoštevati enotno recepturo in enotni tehnološki postopek ne glede na to, ali je proizveden v Sloveniji ali na Hrvaškem, surovina za proizvodnjo Istarskega pršuta/Istrskega pršuta pa mora izhajati iz območja slovenske ali hrvaške Istre oziroma širšega območja Hrvaške, medtem ko proizvodnja lahko poteka samo na območju istrskega polotoka. Končni proizvod slovenski proizvajalci označijo kot Istrski pršut, hrvaški pa kot Istarski pršut, pri tem pa se uporabi enotni logotip.
Za Slovenijo je to že 23 zaščiteni proizvod, ki se tako pridružuje: nanoškemu siru, tolmincu, bovškemu siru, mohantu, ekstra deviškemu oljčnemu olju slovenske Istre, kočevskemu gozdnemu medu, kraškemu medu, piranski soli (vseh osem ima zaščiteno označbo porekla), kraškemu pršutu, šebreljskemu želodcu, zgornjesavinjskemu želodcu, štajerskemu prekmurskemu bučnemu olju, prleški tünki, kraškemu zašinku, kraški panceti, ptujskemu lüku, kranjski klobasi, slovenskemu medu, prekmurski šunki (vseh enajst ima zaščiteno geografsko označbo), prekmurski gibanici, idrijskim žlikrofom in belokranjski pogača (vsi trije imajo oznako zajamčena tradicionalna posebnost).
Vlogo za zaščito istrskega pršuta je podala Hrvaška, Slovenija ji je nasprotovala in se pritožila v Bruslju, nato pa sta se državi dogovorili o skupni zaščiti. Poleg slovensko-hrvaškega pršuta je le še ena skupna zaščitena označba porekla − poljsko-litovski med. Štirje češko-slovaški mesni proizvodi pa so skupaj zaščiteni pod oznako tradicionalna posebnost.
Hrvaška je doslej v EU poleg istarskega pršuta zaščitila še lički krompir, baranjski kulen, ogulinsko kislo zelje, ekstra deviško oljčno olje s Cresa, neretvansko mandarino in krčki pršut.
