Tiskane izdaje
Ormož – Ormoški kmetje bodo po desetih letih aprila spet sejali sladkorno peso. A ne za domačo predelavo v sladkor, ampak za hrvaško tovarno Viro iz Virovitice. Ne še na tisoč hektarih, kolikor bi je letos odkupili sosedje, ampak na nekaj sto. Do začetka setve namreč v Ormožu še zbirajo pridelovalce. Veliko bolj pa si naši kmetje želijo čim prej začeti pridelovati peso za novo slovensko tovarno sladkorja.
Hrvaška ponudba je prišla nekoliko prepozno, saj so številni kmetje z jeseni že zastavili setveni kolobar. Kljub temu pa predsednik upravnega odbora pred dvema mesecema ustanovljene zadruge Kooperativa Kristal Miroslav Kosi napoveduje, da bodo peso posejali na okoli 500 hektarih. Tudi za ceno so se okvirno že dogovorili: 36 evrov za tono pridelka, ki ga bo hrvaški kupec prevzel na njivi.
»Kljub zniževanju povprečnih cen sladkorja v zadnjih dveh letih je pridelava sladkorne pese še vedno najdonosnejša poljščina, zato jo slovenski kmetje želimo spet uvrstiti v kolobar,« poudarja Kosi. Sladkorna pesa na slovenskih njivah ni rasla celih deset let, pred tem so jo sejali in predelovali v ormoški tovarni skoraj tri desetletja. Setev 2006 je bila zadnja, pozneje so jo nekaj posejali lovci za krmljenje divjadi.
Kvot oktobra ne bo več
Pripravljenost na ponovno pridelavo sladkorne pese je v Sloveniji precej večja, kot bi lahko sklepali po odzivu na hrvaško ponudbo. Pred dvema letoma je v študiji mariborske fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede kar 2400 kmetov potrdilo, da bi pridelovali peso, in to na več kot 8500 hektarih.
Študija je pokazala, da bi za ponovni zagon proizvodnje sladkorja potrebovali 15.000 hektarov s pridelkom 40 ton na hektar in 133 milijonov evrov ter parcelo za ponovno gradnjo tovarne sladkorja. A ministrstvo za kmetijstvo se je pri tem realnem in gospodarsko pomembnem projektu bolj držalo ob strani kot spodbujalo nekdanje pridelovalce, ki so že iskali in celo našli investitorje. Takrat so pridelovalne kvote še veljale in proizvodnje sladkorja še ni bilo mogoče uvesti. Oktobra letos pa bodo kvote ukinjene, in če bi tovarno že zgradili, bi to bila izjemna prednost za slovensko kmetijstvo, pravi tajnik Združenja pridelovalcev iz Ormoža Vlado Hunjadi.
Ukinitev tovarne napaka
Slovenija je s privolitvijo v ukinitev in razgradnjo tovarne sladkorja naredila velikansko gospodarsko napako. Na ministrstvu za kmetijstvo jo potiho priznavajo, saj so v strategiji do leta 2020 ugotovili: »Ponovna prisotnost sladkorne pese bi zelo ugodno vplivala na njivski kolobar ... zato bi bilo v prihodnosti smiselno zagotoviti pogoje, ki bi omogočali ponovno vzpostavitev pridelave in predelave sladkorne pese v Sloveniji. Prizadevanja pridelovalcev za ponovno vzpostavitev pridelave in predelave bo mogoče podpreti v Programu razvoja podeželja 2014–2020. Vendar menimo, da bi bilo treba za financiranje gradnje nove tovarne zagotoviti zasebni kapital.« Na vprašanje, ali bomo zdaj, ko je prepoved pridelave pese odpravljena, zgradili novo tovarno sladkorja in kdaj bi se to lahko zgodilo, so na ministrstvu za kmetijstvo odgovorili, da je to stvar zasebnega kapitala.
Hrvaška tovarna v Virovitici, za katero bodo peso sejali slovenski kmetje, kljub hudim preizkušnjam v preteklosti posluje vsako leto bolje. Na prelomu tisočletja je šla v stečaj, leta 2002 začela spet delovati, leta 2007 pa je kupila in vgradila veliko opreme tudi iz ormoške tovarne, ki so jo takrat razgrajevali. Lani se je lastniško povezala z močno francosko zadrugo Cristal Union.
V Ormožu pakirajo
Hrvaški sladkor kupujemo Slovenci, Madžari in Nemci. Iz tovarn Viro in Županja ga v cisternah vozijo v Ormož, kjer ga nemško podjetje Pfeifer & Langen pakira in pošilja na trg. Iz Hrvaških virov smo izvedeli, da nameravajo Nemci pakirnico in silos za sladkor v Ormožu prodati. Nizozemska zadruga Cosun zdaj že nekaj let v Ormožu neuspešno prodaja 20 hektarov parcele z deli tovarne, ki so ostali po razgradnji. Naprodaj so za približno pet milijonov evrov.
