Turizem še ni odkril potenciala oznake ekološko

Glavne ovire so drugačne usmeritve kmetijske politike, slaba organiziranost in neučinkovit prenos znanja.

pon, 06.11.2017, 06:00

Čeprav ekološka pridelava prinaša bolj kakovostno hrano in ima manjši vpliv na okolje, kar prepoznavajo tudi potrošniki, slovenska kmetijska politika še vedno daje prednost konvencionalnemu, z mineralnimi gnojili in sintetičnimi pesticidi podprtemu kmetijstvu.

Zakaj je tako? »Prijazno rečeno zaradi nevednosti oziroma ker kmetijska politika še ni prepoznala, da ekološko kmetijstvo lahko reši marsikatero težavo: okoljsko, zdravstveno, razvojno,« splošno diagnozo postavi Martina Bavec s fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede.

Deloma je tako tudi zato, ker so tisti, ki določajo smer te politike in so v vlogi odločevalcev, bolj ali manj naklonjeni konvencionalnemu kmetijstvu. Vendar je na ekoloških kmetijah v povprečju več delovnih mest kot na klasičnih, registriranih imajo več dopolnilnih dejavnosti, so dvakrat večje (12,4 hektara), imajo mlajše in višje izobražene lastnike, pridelki in izdelki pa imajo višjo dodano vrednost, nekaj stereotipov o majhnih in zaostalih ekoloških kmetih razbije Bavčeva, dolgoletna bojevnica za izboljšanje položaja ekološkega kmetijstva.

Delež ekoloških površin in kmetij se je zadnja leta povečal za okoli tri odstotke, vendar dinamika rasti ekološke pridelave ni zadovoljiva, ugotavljajo tudi na ministrstvu za kmetijstvo. Čeprav večina ekoloških kmetov pove, da subvencije niso bile glavni vzrok za spremembo načina kmetovanja, temveč je bil pomembnejši »premik v glavah«, so finančne spodbude pomembne vsaj kot začetni motivacijski moment.

»Slovenija vse od vstopa v EU izdatno podpira ekološko kmetovanje. V okviru programa razvoja podeželja 2014–2020 je zanj namenjenih 65 milijonov evrov,« pravijo na kmetijskem ministrstvu. Anamarija Slabe z Inštituta za trajnostni razvoj pa meni, da to ne zadošča za hitrejši razmah ekološkega kmetijstva.

Nekatera plačila so se tudi zmanjšala. Zaradi zmanjšanja plačil za travinje je konec leta 2014 okoli 300 hribovskih ekoloških kmetij izstopilo iz kontrolirane ekološke pridelave, kar je okoli deset odstotkov vseh takšnih kmetij.

»Obstaja velika verjetnost, da bodo te kmetije kmalu opustile tudi konvencionalno rejo živali, čemur bosta sledili prenehanje košnje in še dodatno zaraščanje kmetijskih površin z gozdom,« opozarja Martina Bavec. Dodaja, da razpisi in pogoji za javna sredstva za ekološke kmetije večinoma niso ustrezni in da bi te potrebovale podporo za investicije manjše vrednosti.

Eko meso in mleko se izgubljata med konvencionalnim

Druga pomembna dejavnika počasnega razvoja ekološkega kmetijstva sta slaba organiziranost in povezanost proizvajalcev. Zaradi njiju se veliko ekološko pridelanega mesa in mleka – glavnih proizvodov ekološkega kmetijstva – proda kot konvencionalnega. Ekološki kmet s tem izgublja dodano vrednost, potrošnik pa kupuje uvožene ekološke mesne in mlečne izdelke.

O velikem številu po konvencionalnih cenah prodanih ekološko vzrejenih živali po besedah Bavčeve poročajo z območja Vrhnike, Dolenjske in Bele krajine, kjer ni urejenega odkupa, zakola in ekološke predelave. Pri mleku zaradi neorganiziranega odkupa in razpršenosti kmetij v trgovski mreži prevladujejo zlasti iz Avstrije uvoženi izdelki. Podobno v trgovskih centrih kupujemo večinoma uvoženo ekološko zelenjavo, ki pa je v nasprotju z ekološkim mlekom pri nas ne pridelamo dovolj.

Slovenija je tudi ena redkih evropskih držav, ki nimajo od EU priznane organizacije pridelovalcev ekološkega sadja in zelenjave, zaradi česar bruseljski blagajni pušča štiri odstotke denarja, ki bi ga lahko iz nje dobila od celotne vrednosti na trg danega sadja in zelenjave, opozarja Bavčeva.

Kot ločeni sateliti delujejo tudi ekološki proizvajalci. Zveza Biodar, ki je povezovala združenja ekoloških kmetov iz različnih slovenskih regij, je po besedah Anamarije Slabe zaradi slabega vodenja in pasivnosti članov prenehala delovati že pred sedmimi leti, blagovna znamka Biodar, ki še vedno obstaja, pa je le še ena izmed številnih nalepk na živilih. Na srečo se je konec septembra organizirala nova Zveza združenj ekoloških kmetov, v katero se je vključilo pet združenj. Vodi jo Marija Marinček, predsednica Združenja za ekološko kmetovanje Dolenjske, Posavja in Bele krajine, enega najaktivnejših združenj ekoloških pridelovalcev.

Tretji vzrok za počasen razvoj ekološkega kmetijstva je neučinkovit sistem prenosa znanja. To vrzel je kot eno ključnih pomanjkljivosti že leta 2012 prepoznalo poročilo o spremljanju izvajanja akcijskega načrta razvoja ekološkega kmetijstva do leta 2015, a se odtlej ni nič spremenilo, pravi Anamarija Slabe. Še vedno ima monopol nad prenosom znanja Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije, ki ima v okviru kmetijske svetovalne službe za 3500 ekoloških kmetij vsega tri svetovalce za ekološko kmetovanje.



Lekcije iz Avstrije

Vseeno pa sektor »z notranjo močjo in zavestjo« naprej žene vodilna skupina ekoloških kmetov in podjetij, ki se ukvarjajo s predelavo, uvozom in trgovanjem z ekološkimi izdelki, nekaj optimizma vlije Bavčeva. Zmagovalci razpisa Inovativni mladi kmet večinoma prihajajo z ekoloških kmetij, tudi letošnji Matic Vizjak.

Skoraj vsa velika kmetijska posestva v vzhodni in severovzhodni Sloveniji že pridelujejo nekaj deset ali sto hektarov ekoloških žit, sadja, mesa in drugih pridelkov. Kmetije, ki se zadnja leta preusmerjajo v ekološko pridelavo, so tržno usmerjene, nekatere tudi izvažajo, čeprav mednarodna trgovina ne bi smela biti primarni cilj ekološkega kmetijstva. Velik premik se je v zadnjih letih zgodil v oljkarstvu, vinogradništvu in sadjarstvu. V prihodnjih letih se bo bistveno povečala ponudba slovenskega ekološkega sadja, saj bodo obrodili sadovnjaki, ki so jih kmetje zasadili v zadnjih letih. Tudi trgovske verige prodajajo vse več ekoloških izdelkov slovenskih dobaviteljev.

Potencial slovenskih ekoloških kmetij za tržno pridelavo je ogromen. Največji je prav pri zelenjavi in sadju, saj ju kmetje pridelujejo na takšnih območjih, kjer se konvencionalnim kmetom pridelava ne izplača, kupce pa tudi imajo, pravi Anamarija Slabe. Kaj še bi se Slovenija morala naučiti od Avstrije, ki ima največji delež ekoloških kmetijskih površin v EU in kjer je ekološka vsaka peta kmetija, hkrati pa ima podobne naravne danosti in omejitve? V naši sosedi so pomen ekološkega kmetijstva prepoznali že pred več leti, in sicer najprej na ministrstvu za zdravje.

»Ekološka živila so prepoznana kot najbolj zdrava hrana, ekološko kmetijstvo pa tudi kot do okolja prijaznejše, kar se poudarja pri vseh promocijskih aktivnostih,« pravi Bavčeva. Velik preboj se je zgodil tudi, ko so trgovci njihovih trgovskih verig na police začeli dajati ekološke proizvode.

»Avstrijci so z ekološkim kmetijstvom dvignili ugled celotnemu kmetijstvu, in to znajo uspešno prodati prek turizma na podeželju. Ekološki proizvodi in živila so pomemben del številnih zelenih regionalnih shem in ponudbe v hotelih, gostilnah in zdraviliščih. V Sloveniji pa se po eni strani promoviramo kot zeleni, zdravi, fit …, po drugi strani pa nam ekološke ponudbe še ni uspelo postaviti na pravo mesto v turizmu. Ekološka živila v gastronomiji so prej posebnost kot ena od možnosti izbire. Globoko sem prepričana, da zaradi tega ne pritegnemo dela gostov višjega prihodkovnega razreda iz tujine,« na pomanjkljivost na eni strani in razvojno priložnost na drugi opozarja Bavčeva.

Prijavi sovražni govor