Tiskane izdaje
Sporočilo z zelo dobro obiskanega posveta o javnih naročilih, ki ga je pripravila zbornica kmetijskih in živilskih podjetij GZS, je nedvoumno: s spreminjanjem predpisov, ki postavljajo okvir javnega naročanja hrane, se povečujeta moč in odgovornost nabavnikov v javnih zavodih, da bodo pri izbiranju živil pozornejši do tistih, ki ponujajo pridelke iz lokalnega okolja, kar bo koristno tako za uporabnike kot ponudnike teh živil.
Čim večji delež lokalne hrane in kratke oskrbne verige so ena od prioritet, zapisanih v vseh strategijah resornega ministrstva, v katerega domeni sicer ni razpisovanje javnih naročil (in predpisov v zvezi s tem), a ima lahko pomembno vlogo pri njihovem oblikovanju in izvajanju. Zato je bilo nenavadno slišati predstavnika tega ministrstva, da je »zakonodaja eden ključnih problemov, da zadeva ne deluje najbolje in da je seveda toliko pomembnejše informiranje in navduševanje za iskanje skupnih poti za povečan obseg porabe lokalne hrane v javnih zavodih«.
Do živil zgolj z naročilnico
To možnost daje aprila letos spremenjen predpis, po katerem si lahko zavodi zagotovijo posamezne sklope živil tudi zgolj z naročilnico pri določenih dobaviteljih, a je pri tem pomembno, da skupna vrednost ne preseže 20 odstotkov skupne vrednosti javnega naročila. Ker je med kriteriji po novem tudi okoljsko merilo, je to dodaten plus za lokalne dobavitelje, saj hrana iz bližine, poleg tega, da je bolj sveža in zato kakovostnejša, pušča manjši ogljični odtis. Z uredbo je tudi določeno, da naj bo najmanj desetina hrane v javnem naročilu iz ekološke pridelave. Dodaten pospešek k naročanju slovenske hrane si obetajo z uredbo o zelenem javnem naročanju, v kateri bo jasno opredeljena tudi svežina hrane.
Da je v praksi marsikaj drugače, kot je predpisano, vedo povedati v podjetjih iz zborničnega sistema, ki pogosto neuspešno kandidirajo za posel in se zaradi slabih izkušenj nekatera niti ne prijavljajo več na razpise. Med naštevanjem slabosti so izpostavili, da je boleče, če je ob dobljenem poslu na javnem razpisu realizacija tega le desetodstotna, da si naročniki izmišljujejo dobave nadstandardnih izdelkov, da jih motijo zahteve po dodatnih uslugah (dodatna embalaža, plastični pribor itd.), da namensko znižujejo cene pri javnih naročilih z živili, ki se jih potem sploh ne naroča, ipd. Zato so na zbornici pripravili seznam živil, ki jih proizvajajo slovenski dobavitelji.
Preprodajanje
Kot velik problem v sistemu javnega naročanja so izpostavili podjetja, ki kandidirajo na razpisih (in večinoma dobijo posel), pa sama nimajo proizvodnje. Nekatera so bila sploh ustanovljena samo za posle pri javnih naročilih in za preprodajanje bolj kot ne cenene hrane iz uvoza. Tudi zato si želijo, da bi iz sistema slovenskih javnih naročil izključili slamnata podjetja in tista, ki nimajo lastne proizvodnje.
Poudarjanje kakovosti in varnosti slovenske hrane, prednosti, da je bolj sveža, da pušča manjši ogljični odtis v oskrbni verigi, da z njenim kupovanjem »zagotavljamo kruh sosedom in poseljenost podeželja«, kot je našteval Marko Višnar iz Mesa Kamnik v imenu slovenskih pridelovalcev mesa, se v praksi javnega naročanja sfiži. Podatki namreč kažejo, da sta med desetimi najpogosteje izbranimi dobavitelji javnim zavodom samo dva z lastno proizvodnjo, največ je takih, ki zgolj preprodajajo živila, med njimi je tudi italijansko.
