Za potrošnika akcija pet dni, za kmeta ves mesec

Ljubljana – Pet let in pol po podpisu kodeksa dobrih poslovnih praks v agroživilski verigi so nepoštene prakse, s katerimi močnejša stran, navadno trgovska veriga, kaže pogajalsko premoč nad šibkejšo stranjo, to je kmeti, zadrugami in živilskimi podjetij, še vedno razširjene.

Očitno so nekateri deležniki kodeks podpisali s figo v žepu, komentira varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Jože Podgoršek. Na rednem letnem posvetu zadružnikov v Portorožu je predstavil poročilo o svojem delu lanskem letu, v katerem poleg nekaterih pozitivnih primerov delovanja verige v preteklem letu opisuje tudi veliko nepoštenih praks in nedovoljenih ravnanj.

Najbolj pereča težava je, da trgovci v Sloveniji še vedno v celoti ne upoštevajo »neto neto« nabavne cene blaga, to je znesek cene na računu dobavitelja brez dodatnih rabatov. Trgovci dobaviteljem ob dogovorjeni ceni obračunavajo rabate za promocijo, logistiko in akcije, kal v višini štirih odstotkov, čeprav je z blagom vse v redu, superrabate do 20 odstotkov ter različne prispevke, na primer prispevek za ohranitev asortimana in nevračilo neprodanih proizvodov.

Nespoštovanje sistema neto neto nabavnih cen je razširjeno predvsem pri tako imenovanih tradicionalnih trgovskih verigah, medtem ko ga diskontna trgovca v glavnem spoštujeta, ugotavlja varuh in poudarja, da krivda ni le na strani trgovcev. Delno si jo lahko pripišejo tudi dobavitelji, ki niso dovolj dobro organizirani. »Zadružni sistem bi lahko bolje povezal svojo ponudbo, da bi se dobavitelji še intenzivneje pogajali s trgovci in preprečevali nepoštene prakse. V Sloveniji žal še vedno nimamo tudi organizacije pridelovalcev sadja in zelenjave. Na Nizozemskem se več kot 90 odstotkov sadja in zelenjave proda prek organizacij pridelovalcev.«

Vsiljevanje pogojev

Druga velika težava je vsiljevanje pogojev dobaviteljem. Zakon o kmetijstvu ga prišteva med nedovoljena ravnanja, podpisniki kodeksa dobrih poslovnih praks v agroživilski verigi pa so se mu odrekli z zavezo o svobodi pri določanju cenovne in prodajne politike. »Trgovske verige kmetijam, zadrugam in živilskim podjetjem vsiljujejo akcijske cene za pomembno daljši čas, kot jih imajo priložnost izkoristiti potrošniki. Pogosto so dobavitelji prisiljeni stopiti v akcijsko zgodbo, dolgo štiri tedne, za samo teden akcije pri potrošnikih,« primer vsiljevanja akcijskih cen navede Podgoršek.

Trgovci dobaviteljem še vedno omejujejo pravico do spremembe cen. Na pridelovalce jagodičevja so v preteklem letu prenašali poslovno tveganje z odprtimi reklamacijami, ki odgovornost za »vsako jagodo« nalagajo do končne prodaje. Na druge dobavitelje so prenašali poslovno tveganje pri nevračanju neprodanih izdelkov, čeprav so ti že plačevali prispevke za nevračanje neprodanega blaga in jim vsiljevali protidobave po nekonkurenčnih cenah. »Trgovske verige se že ukvarjajo s prodajo bikov po nekonkurenčnih cenah, in to istim mesarjem, ki jim dobavljajo sveže meso,« bizarne razmere v agroživilski verigi ponazarja Podgoršek.

Kodeks podpisnike tudi zavezuje, da pogodbenih pogojev ne bodo spreminjali enostransko in se ne bodo medsebojno omejevali. Lani je ena trgovska veriga kljub temu spremenila pogoje nakupa solate sredi pridelovalne sezone, nekateri trgovci pa so od dobaviteljev zahtevali umik blagovne znamke, če so pri konkurenčnem trgovcu svoje izdelke ponujali pod trgovinsko blagovno znamko.

Pomanjkljiva pravna praksa

Varuh je agenciji za varstvo konkurence (AVK), ki je zadolžena za nadzor nad nedovoljenimi ravnanji v zakonu o kmetijstvu in odloča tudi kot prekrškovni organ, podal dve prijavi domnevno nedovoljenih ravnanj različnih trgovinskih podjetij, prvo januarja lani in drugo 21. februarja letos. Nobena še ni bila rešena.

»Iz prejetih prijav ni mogoče neposredno opredeliti nedovoljenega ravnanja trgovcev. Nedovoljena ravnanja v zakonu o kmetijstvu niso opredeljena dovolj podrobno, prav tako je premalo pravne prakse, da bi bilo mogoče neposredno začeti postopek,« pojasnjujejo v AVK. Zaradi pomanjkanja informacij v primeru obeh prijav so začeli pregledovati trg in analizirati formalne odnose v verigi preskrbe s hrano. Vse večje trgovske verige so pozvali k posredovanju poslovne dokumentacije, ki jo zdaj proučujejo. »Namen te analize je podrobnejša opredelitev nepoštenih poslovnih praks, ki izhajajo že iz formalnih poslovnih dogovorov ter pridobitev konkretnejših argumentov za začetek postopkov. Prejeta dokumentacija je zelo obsežna, zato sklepov za zdaj še ni mogoče opredeliti,« sporočajo.

Poleg tega so zaradi nejasnega pojma »znatne tržne moči« v 61. členu zakona o kmetijstvu, ki opredeljuje nedovoljena ravnanja v agroživilski verigi, pozvali vse evropske nacionalne institucije za varstvo konkurence k posredovanju svojih pravnih podlag in praks. Ugotavljajo, da reševanje tega problema ni enotno rešeno ne na nacionalni ne na evropski ravni. »Vse pristojne institucije v EU na tem področju torej še orjemo pravno ledino in določamo pogoje za učinkovit pregon nedovoljenih ravnanj v verigi preskrbe s hrano,« pravijo.

Podgoršek bi pri tem želel pomagati. Vladi je predlagal širitev svojih zakonskih pristojnosti, ki bi mu dale pravico do vpogleda v pogodbe med dobaviteljem in trgovsko verigo z namenom preverjanja oziroma potrjevanja sumov nepoštenih praks. To pravico ima zdaj le AVK. Slovenija pa si na evropski ravni prizadeva postati ključni igralec za boljše delovanje verige preskrbe s hrano, predvsem izboljšanja položaja kmeta. Na zasedanju Sveta za kmetijstvo in ribištvo šestega marca je skupaj s Češko predstavila delovni dokument, v katerem predlaga enotno definicijo nepoštenih trgovinskih praks, navaja seznam takšnih praks – ta je bistveno obsežnejši od seznama v slovenski zakonodaji –, zahteva določitev najdaljših plačilnih rokov za vse kmetijske pridelke ter okrepitev vloge nacionalnih institucij, pristojnih za nadzor nad verigo preskrbe s hrano.