Tiskane izdaje
Ljubljana – Ne sme nam biti vseeno, kaj jemo, je ena od zapovedi, ki nam jih poskušajo v zavest vcepiti strokovnjaki za prehrano. Zaradi razmer na globalnem in evropskem trgu, ki puščajo posledice tudi na celotnem slovenskem prehranskem področju, nas na to čedalje glasneje opozarjajo vsi, ki poudarjajo prednosti uživanja v Sloveniji pridelane hrane.
Slovenija je ne glede na svojo geografsko majhnost po običajih in tradiciji zelo raznovrstna dežela. To se kaže tudi v pestrosti ponudbe lokalnih in tradicionalnih kmetijskih pridelkov ter živil. Tako kot drugod po Evropi, so tudi pri nas mnogi od teh že v shemah kakovosti in uveljavljene zaščite, s čimer se ohranja njihov izvor, način in tehnologija pridelave oziroma izdelave ter tudi poimenovanja.
Pri prodaji nanoškega ali tolminskega sira, denimo, zato ne sme biti nobenega dvoma, da sta pridelana po tradicionalnem receptu tam in tako, kot veleva zapisana zaščita. Enako velja za bohinjski sir mohant ali prekmursko šunko, kraški med, kraški pršut, kraško panceto, prleško tünko, štajersko in prekmursko bučno olje, kranjsko klobaso, jajca izpod Kamniških planin, ptujski lük pa prekmursko gibanico, idrijske žlikrofe, belokranjsko pogačo in še kaj.
Zaščita imena, porekla, geografskega označevanja, zajamčene tradicionalne posebnosti in višje kakovosti lahko pomeni tudi boljše prodajne priložnosti in prodajo po višjih cenah. Navsezadnje so vsi, ki so se vključili v to zaščito in se lahko izkažejo s pridobljenim certifikatom, obremenjeni s stroški, ki jih imajo za njegovo pridobitev in vsakoletno potrjevanje.
Koliko stane pridobitev certifikata nekega proizvajalca za določen proizvod, je odvisno od določenih sistemov za certificiranje, pojasnjuje Vlasta Grašek z direktorata za kmetijstvo pri ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. »To je vsakoletni strošek, ki ga plačujejo proizvajalci oziroma skupina proizvajalcev, vključenih v zaščito.«
Malo podjetij plačuje za certifikate
Resorno ministrstvo je tisto, ki neki proizvod zaščiti oziroma potrdi specifikacijo, v kateri je napisano, kako se dela. Certificiranje je v domeni certifikacijskih organov, ki jih imenuje uprava za varno hrano (njene službe so odgovorne tudi za nadzor certificirancev), v Sloveniji so trije: Bureao Veritas iz Ljubljane in dva v Mariboru, prvi je Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu (KON-CERT), drugi je Inštitut za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru (IKC UM). Kolikšni so stroški, ki jih plača proizvajalec za pridobljeni certifikat, je odvisno od cenikov storitev in tega, kakšen je dogovor z institucijo, ki opravlja certificiranje.
Na ministrstvu podatkov o stroških certificiranja nimajo. So pa proizvajalci imeli možnost, da zaprosijo za povračilo teh stroškov za prvih pet let od vstopa v shemo kakovosti, pravi Graškova in dodaja, da gre za pomoč pri pokrivanju zagonskih stroškov v prvih petih letih. Po informacijah, ki jih imajo na ministrstvu, se takoj, ko ni več povračila teh stroškov, pojavi problem. Niso redki, ki z neplačilom stroška za potrjevanje certifikata zato izgubijo pravico, da svoj izdelek prodajajo z imenom, za katerega nimajo več jamstva, da je res tak, kot mora biti. Da svoj izdelek še naprej prodajajo na trgu, si izmislijo zanj drugo ime, sicer so lahko kaznovani, če jih pri goljufanju ujamejo inšpektorji – ne le domači.
V Sloveniji se je v preteklih dneh mudila inšpekcija Urada za hrano in veterinarstvo evropske komisije (FVO). Pregledovali so delovanje celotnega sistema zaščitenih označb, v katerega so vključeni ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z direktoratom za kmetijstvo, uprava za varno hrano (UVHVVR), dva organa za kontrolo in certificiranje in skupine proizvajalcev. Posebno podrobno so pregledovali zaščitene označbe izdelkov, tudi na terenu. Kaj so odkrili revizorji, še ni znano.
Stroški znašajo nekaj tisoč evrov letno
Poizvedovanje pri posameznih proizvajalcih zaščitenih pridelkov in živil je razkrilo, da stane, denimo, skupinska zaščita porekla zgornjesavinjskega želodca okrog 5000 evrov, ko se stroški razdelijo med tri, vključene v zaščito s potrjenim certifikatom, je za vsakega to strošek 1600 evrov, kolikor morajo plačevati tudi za vsakoletno potrjevanje certifikata. Doslej so jim po 1500 evrov vrnili iz sredstev v okviru razpisanega ukrepa kmetijske politike iz programa razvoja podeželja, tako je bil lastni strošek proizvajalca v resnici le sto evrov, kot je pojasnil Jože Tlakar iz združenja izdelovalcev zgornjesavinjskega želodca. Če bi morali vse plačati izdelovalci, se račun ne bi izšel, pravi, saj nimajo tako velike proizvodnje.
Podobno visoka je skupinska zaščita oziroma certificiranje obveznega nadzora kakovosti kranjske klobase, kjer pa se ta strošek po besedah Ane Ahčin iz GIZ Kranjska klobasa porazdeli med 13 članov. To pomeni, da vsak plača okrog 470 evrov na leto. Zaščita geografskega porekla kranjske klobase pa je ustrezno dražja za celjsko družbo Ledas, ki ni član GIZ Kranjska klobasa. In še podatek za zaščito nanoškega sira iz vipavske mlekarne (ta je zdaj v italijanski lasti): malo manj kot 4000 evrov.
