Tiskane izdaje
O nalogah, ki si jih zastavlja slovenski zadružni sistem, ki bo 22. marca na volitvah izbiral novo vodstvo, je v pogovoru za Delo razmišljal njegov predsednik Peter Vrisk.
Zadružni sistem čakajo letos volitve in zadnje dni je slišati, da si nekateri želijo zamenjave v vodstvu zveze. Kako sprejemate dejstvo, da se bo ob vaši ponovni kandidaturi za predsedniško mesto potegoval tudi predsednik kmetijsko-gozdarske zbornice Cvetko Zupančič, ki je doslej veljal za vašega prijatelja in zaveznika?
Vsake volitve so zgodba zase. Vedno so bili protikandidati in prav je, da so. Za vsake volitve se je treba posebej pripraviti. Veliko sem na terenu že sicer, zdaj pa še posebej. Zadruge so zelo različne po dejavnostih, tudi med regijami so razlike in včasih jih je kar težko usklajevati. Na sestankih po regijah in tudi na našem upravnem odboru se veliko pogovarjamo o preteklem delu in razlagamo načrte za naprej. Pogovori so konstruktivni, ljudje podpirajo naše delo. Lahko rečem, da smo zadružni sistem pripeljali do res visoke ravni, kar priznava tudi stroka v Evropi, pa zadružniki, ki prihajajo iz evropskih držav k nam v okviru naših evropskih povezav. Podvojili smo povprečen promet na zadrugo, uspelo nam je dvigniti imidž zadružništva, danes zadruga pomeni nekaj pozitivnega. Pri nas ni tajkunskih zgodb. Danes je velik interes za ustanavljanje zadrug na vseh področjih.
Še vedno je slišati očitke na delovanje zadružnega sistema, da je preveč staromoden, da ni dovolj povezovalen, da mu ni uspelo znižati stroškov v kmetijski proizvodnji?
Gotovo si moramo še prizadevati za zmanjšanje stroškov. V preteklih letih nam je uspelo narediti kar nekaj kapitalskih povezav med zadrugami. Lep primer je Koroška, kjer smo pet zadrug združili v eno, ki je zdaj velika in uspešna. Tudi Lenart in Radgona sta priključevala zadruge. Kar nekaj tega je že bilo, a delo na tem področju še ni končano. Treba bo narediti še več. Na mizi smo imeli kar nekaj predlogov, kako bi te nabavne tokove zadrug združili v eno verigo. Tudi to je eden od razlogov, da smo se pred nekaj leti odločili prek naše banke prevzeti delovanje Semenarne Ljubljana. Zakaj? Ko smo poskušali prek večjih zadrug, ki so večje igralke na trgu, vzpostaviti jedro povezovanja, se to ni izšlo. Tako kot je v ostalih gospodarskih družbah, so si tudi zadruge v lastni hiši včasih konkurenti. Zadruga je samostojna pravna oseba in kmetje se samostojno odločajo. Če se ne odločijo za povezave, jih pač ni. Ugotavljali smo, da je težko povezati velike igralce v posamezni regiji, ker ima vsak svojo zgodovino. Možnost je bila, da bi ustanovili neko novo podjetje, vendar pa potem potrebuješ nove ljudi in začeti zgodbo iz nič je lahko tudi zelo tvegano. Poleg tega pa stane, pa dolgo časa bi trajalo. Semenarna pa je podjetje, ki letos praznuje 110-letnico obstoja in je blagovna znamka, ki ima tako v kmečkih vrstah kot v širši javnosti pozitivno konotacijo. Odkar je v naši lasti, zelo dobro dela, povečalo se je tudi sodelovanje z zadrugami, ki jo jemljejo kot svoje dobro podjetje, zato bo postala jedro tega povezovanja.
Slovenci smo tudi v kmetijstvu veliki individualisti, ob tem pa ves čas izpostavljamo Avstrijce, po katerih bi se lahko zgledovali, še posebej, kadar zaškriplje, ko bi lahko bili tudi prek zadružnega sistema močnejši v nastopih do trgovine?
Z gotovostjo lahko trdim, da je naš zadružni sistem primerjalno z avstrijskim uspešnejši. Mi smo pred 20, 25 leti hodili k njim in se učili, danes pa ugotavljamo, da smo mi šli, kar zadeva globalno delovanje, daleč naprej. Pri nas gre 80 odstotkov prometa prek zadrug. V Avstriji pa so zadruge ostale samo komercialne trgovske organizacije. Promet odkupa živine, mleka, prašičev in mesa je večinoma šel iz zadrug prek novih organizacij, kar ni najbolj pozitivno. Mi smo to ohranili v zadrugah, kljub temu da je bila huda konkurenca iz Italije, Avstrije in od drugod. Kdorkoli pride k nam, nam zagotavlja, da je ta naš sistem glede tega izjemno pozitiven. Tudi če primerjamo obdavčitve pri nas in v Avstriji, je lahko v kakšni podrobnosti sicer razlika, ki jo kdo želi izpostaviti, a če potegnemo črto globalno, smo v Sloveniji tudi na tem področju še vedno ugodnejši.
Pa vendar zadružni sistem še ni prestopil stopnice več do predelovalnega dela verige in trga, da bi zmanjšal razliko med razmerami pri nas in v Avstriji?
Kar zadeva živilsko industrijo, nam je kar nekaj obratov uspelo obdržati in jih tudi razviti. Še vedno mi je zelo žal za Ljubljanske mlekarne, ki nam jih ni uspelo odkupiti zaradi nekaj posameznih primerov, ko se zadruge niso odločile za prispevek k odkupu, sam zadružni sistem pa ni bil dovolj finančno močen za nakup. Saj to zdaj ne pomeni, da bi bile cene mleka višje, ampak pomembno je dolgoročno lastništvo. Zadružna zveza poskuša povezovati zadruge na vseh konkretnih primerih, na nekaterih je to uspešno, včasih pa se zgodi, da živilska industrija pač kakšno zadrugo obravnava ločeno in tam je potem problem. Pohvalim se lahko s tem, da smo lani poenotili zadruge v nastopu do Mercatorja. Uspelo nam je tako na franšiznem področju kot na odkupu sadja in zelenjave doseči neke dogovore. Vedno znova poudarjam zadrugam, da se moramo enotno dogovoriti za sistem, ne tako kot je bilo v preteklosti, ko je trgovska hiša obravnavala vsako zadrugo posebej in je vsaka mislila, da ima ugodnejše pogoje, skupno gledano pa smo vsi izgubljali.
Ker je vsak trgovec sledil predvsem svojim interesom in je tako vsakega posebej pač laže stiskal?
Tako. Zdaj pa vsi, tudi trgovci ugotavljajo, da je tudi zanje preprosteje, če se dobimo v naši hiši in se dogovorimo o dobavah. Zdaj se dogovarjamo tudi o skupnem promocijskem nastopu. Vemo, da Mercator vlaga zelo veliko v promocijo, mi toliko ne moremo, in v interesu vseh je, da sodelujemo pri odkupu in prodaji domačega, slovenskega. To je izjemnega pomena tudi za našo zadružno predelavo. Ena mala mesna predelava v Idriji recimo si težko privošči reklamo, ki bo šla po vsej Sloveniji, ima pa odlične proizvode. V sistemu, o katerem se zdaj dogovarjamo, se bodo videle tudi male zadruge in njihovi obrati. Vodstva zadrug vedno bolj ugotavljajo, da se je dobro povezovati na ravni zadružne zveze.
Razmere na trgu so torej prisilile k povezovanju?
Tako je. Konkretno, še pred nekaj leti smo se v dogovarjanjih za sodelovanje z Mercatorjem dobili, potem je pa vsaka zadruga delala po svoje. Zdaj je drugače. Tudi trgovec nas drugače obravnava, k nam pride ekipa in skupaj s predstavniki vseh naših zadrug se na sestanku vse dogovorimo. Ravno pred nekaj dnevi smo imeli tak sestanek in nobeno področje sodelovanja ni ostalo odprto.
Je to morda tudi odgovor na projekt zadružne povezave s Tušem?
Mogoče. Mi smo se lani vse leto intenzivno ukvarjali s tem. Najbolj kritičen je bil za naše sodelovanje z Mercatorjem čas, ko se je zgodil Agrokorjev prevzem. Takrat ni bilo kontaktnih oseb, nisi vedel, s kom se lahko pogovarjaš, zadruge so nas vsak dan klicale, naj nekaj naredimo, ker stvari niso tekle. Potem smo se le usedli z vodstvom Mercatorja in jim povedali, da tako ne moremo delati in da če zadrug ne vidijo kot poslovnega partnerja, če z nami ne želijo sodelovati, naj povedo, da bomo pač poiskali kakšno drugo različico. In dejansko smo se že tudi pogovarjali z drugimi trgovci.
Zelo izpostavljen je bil Tuš. Kako daleč je zdaj ta zgodba s Tušem?
Tuš je zadrugam pomemben poslovni partner, njegova promocija slovenske hrane je dobrodošla, tudi veliko naše hrane odkupi. Idejo, da bi se tudi na trgovskem področju oblikovale zadruge, seveda podpiramo. Mogoče bi dal za primer švicarski Migros. To je zadruga, največji trgovski sistem v Švici, tudi v EU, ki ustvari 25 milijard evrov prometa na leto. Dela samo s svojim denarjem, nič s posojili, odlično dela. Obiskali smo jih, vse so nam lepo razložili. Seveda bi bilo tudi pri nas mogoče narediti kaj takega, problem pri našem Tušu pa je, da je zadolženost tako velika. Če bi se tu dalo s pomočjo države in bank kaj postoriti, bi se lahko izšlo. Naša Deželna banka sama in brez širše podpore tega ne bi zmogla.
Država pa z reševanjem Tuša tudi ne more posegati v konkurenco med trgovci, ki povečujejo prodajo slovenske hrane. V tekmi za kupce so po organiziranosti vedno korak naprej.
Drži. Tako je tudi drugod po Evropi, čeprav mi kot dobavitelji po naši zadružni organiziranosti nič ne zaostajamo za Avstrijci in drugimi. Sodelujemo z vsemi trgovci, je pa res Mercator še vedno naš največji poslovni partner. Z njimi se nam tudi finančno zadeve dobro zapirajo. Sicer pa tudi s Tušem in Sparom dobro sodelujemo. V Spar je težko priti, je trd pogajalec, ampak tisti, ki pride vanj, potem z njim običajno dobro sodeluje. Res je, da vsi trgovci zdaj promovirajo prodajo slovenskega blaga, a so pri poreklu lahko problemi. Tako je bil nedavno javno predstavljen primer slovenskega porekla mesa, ko je lahko žival vzrejena v Romuniji denimo, zaklana v Avstriji, meso razrezano in zapakirano pa v Sloveniji, pa lahko deklarirajo kot slovensko poreklo. Ker so evropski predpisi taki, da to dovoljujejo. Na to smo opozorili ministra Židana. V promociji in označevanju slovenskih izdelkov z novim znakom slovenska kakovost mora biti živilo pridelano in predelano v Sloveniji. Če bo kdo to prekršil, morajo biti kazni take, da ga bodo res udarile po žepu in da bodo odvračale od ponavljajočih se kršitev. Promocija, ki jo podpiramo, je priložnost tudi za boljše cene pri pridelovalcih. Seveda pa mora biti tudi ustrezna kakovost tega, kar ponujajo. Ni realno pričakovati, da bodo kar vsi domači proizvodi dosegali višjo ceno, bi pa lahko ta bila v posameznih primerih tudi 20 do 30 odstotkov višja.
Letošnje napovedi zaradi razmer na svetovnem trgu za kmetijstvo niso najboljše, kako se boste na to odzvali v zadružnem sistemu?
Problemi bodo po moje najmanj taki, kot so bili lani. Pritiski na cene mleka, ki drsijo navzdol, se še kar nadaljujejo. Določene količine mleka se izvažajo v Italijo. Ko je govedorejsko poslovno združenje začelo izvažati v Italijo, smo opozarjali, da bi bilo bolje, če bi ga predelale naše mlekarne in bi izvažali izdelke. Pa so govorili, da ni pomembno, ko je bila cena mleka v Italiji boljša. Zdaj je pa tam problem, ko ima mleko nižjo ceno ali pa ga zavračajo, ker pogodbe niso sklenjene na daljši rok. To mleko zdaj pritiska na slovenski trg, na slovenske mlekarne. Odkup se je letos v prvih dveh mesecih povečal že za 15 odstotkov, in to mleko seveda zdaj zbija ceno. Podobno je pri govejem mesu. Cena svinjskega mesa je že ves čas problematična. Seveda je svoje prispeval tudi ruski embargo oziroma ameriška in evropska politika do Rusije, ki je bila pomemben trg za evropske presežke hrane. Kako se bomo temu prilagajali? Poskušamo se čim bolj povezovati, tudi to, kar smo lani zastavili z velikimi trgovskimi sistemi, moramo nadaljevati. Več bomo morali narediti na promociji. Ob skupni politiki EU je največ na nas samih, da stopimo skupaj in naredimo več.
