Davčne oaze: niso vsa nakazila nezakonita, osredotočili so se na sumljiva

Slovenski rezidenti, podjetja in posamezniki, so v preteklem letu v davčno ugodna okolja nakazali 1,6 milijarde evrov.

Objavljeno
21. september 2011 18.54
Posodobljeno
22. september 2011 06.15
Katarina Fidermuc, gospodarstvo
Katarina Fidermuc, gospodarstvo
Ljubljana – Davčna uprava je prvič zbrala podatke o vseh transakcijah na letni ravni v davčno ugodnejša okolja. Podatke je zahtevala od bank, rezultate pa namerava javnosti predstaviti na novinarski konferenci, smo zvedeli v generalnem davčnem uradu. »Leta 2010 je bilo takšnih transakcij za 1,6 milijarde evrov,« nam je povedal Iztok Verdnik iz generalnega davčnega urada. »Lahko rečemo, da je znesek velikanski, glede na to, da se nanaša samo na leto 2010. Ne gre samo za davčne oaze, ampak tudi za davčno bolj ugodna območja,« dodaja sogovornik.

V 29 držav in območij z davčno ugodno ureditvijo je denar v obdobju, ki je zanimalo davčno upravo, nakazalo 4492 fizičnih oseb in 5004 pravne osebe, skupaj 9496 slovenskih rezidentov. »Za izbrana območja smo se odločili vnaprej, pri čemer vseh ne bomo razkrili. Seznam bomo po potrebi razširjali,« pojasnjujejo v generalnem davčnem uradu. Zbiranje podatkov o nakazilih in izločanje spornih sta prvi del naloge, ki jo namerava opraviti davčna uprava. »V nadaljevanju bomo odkrivali, kako se je ta denar vrnil v Slovenijo oziroma za kaj je bil uporabljen,« pravi Iztok Verdnik.

Večina nakazil po zakonih

Davčni svetovalci opozarjajo, da ni nezakonito kar vsako nakazilo v davčno ugodno okolje, nasprotno, večina jih je legalnih in legitimnih in niso v nasprotju s slovenskimi zakoni. Pri nekaterih davčna uprava presodi, da so transakcije sumljive, in med njimi so tudi več sto milijonov evrov vredna nakazila. Za Slovence priljubljeno davčno zatočišče je na primer država Ciper, in pri tem ni mogoče vnaprej reči, da goljufajo svojo državo. »Z vidika Cipra ni nič narobe, da njegov davčni sistem, za katerega odgovarja sam, omogoča nizko obdavčitev kapitalskih dobičkov, še posebno za tuje družbe, seveda po pravilih, ki veljajo,« pravi davčni svetovalec Darko Končan.

Plačilo za navidezne storitve

Za slovenskega davčnega zavezanca je brez dvoma ugodno, če si zagotovi nižji davek, iznajdljivost postane pred slovenskimi zakoni sporna, ko premoženje skriva pred slovenskimi davki. In kako je mogoče to izvesti? »Če ima slovenski rezident, ki je sicer doma zavezan obdavčitvi po načelu svetovnega dohodka, v Sloveniji kot družba ali posameznik neki večji dobiček, večje premoženje, ga bo morda pred obdavčitvijo poskušal 'zmanjšati' ali spraviti iz države. To lahko naredi po posrednikih.

Ti legalno ustanovijo družbo na primer na Cipru, pravi, slovenski lastnik premoženja ostane v ozadju kot skriti ali tihi družbenik. Potem ta ciprska družba slovenskemu rezidentu izda račun, kakor da je zanj opravila neke dejavnosti, običajno storitve, ki so v resnici fiktivne, na primer svetovanje, posredovanje, izdelavo nekih študij ali marketinške storitve, ki niso nikoli natančno opredeljene.

Tak račun lahko znaša tudi 100.000 evrov. Slovenski rezident nakaže denar (svoji) družbi na Ciper, kjer je tak dohodek pač zelo nizko obdavčen ali v primeru davčnih počitnic sploh ne. V Sloveniji zavezanec to prikaže kot plačilo nekih storitev in si tako zniža osnovo pri dobičku, ciprsko podjetje pa mu denar pozneje vrne. Partner na Cipru mora biti zanesljiv, seveda mu je storitev treba plačati,« pojasnjuje Darko Končan.

Kaj je sumljivo?

Davčno upravo v preiskavi transakcij na davčno ugodna območja zanimajo tudi takšna navidezna plačila, ki so v resnici namenjena znižanju davčne osnove v Sloveniji. Kaj je sumljivo, sprašujemo Iztoka Verdnika iz generalnega davčnega urada: »Na primer da fizična oseba v enem letu na neke račune nakazuje veliko količino denarja, uradno pa je brezposelna. Ali da podjetje za neko storitveno dejavnost, ki ima zelo malo zaposlenih ali jih sploh nima, nakazuje denar na davčno ugodnejša območja.

Govorimo torej o logični analizi in preverjanju podatkov, ki jih o zavezancih imamo. Po 39. členu zakona o davčnem postopku ima davčna uprava od bank pravico zahtevati katere koli podatke o fizični ali pravni osebi, o katerih presodi, da so pomembni za odmero davka, mora pa takšno zahtevo utemeljiti. »Poleg tega je pomemben 219. člen zakona o plačilnih storitvah in sistemih, ki se nanaša samo na poslovne subjekte. Na podlagi tega člena pa banke avtomatično, torej brez zahteve, posredujejo davčni upravi podatke o prometu in stanju na računih vseh poslovnih subjektov,« dodajajo v generalnem davčnem uradu.