Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenija se je pred začetkom največje ekonomske krize po drugi svetovni vojni znašla sredi reforme plačnega sistema v javnem sektorju. Ta je predvidevala odpravo plačnih nesorazmerij in pravičnejša razmerja med poklicnimi skupinami pri izplačilu plač, a je obenem na letni ravni prinesla za skoraj pol milijarde evrov dodatnih izdatkov za nov plačni sistem.
Po padcu intervencijskega zakona prejšnji teden, s katerim je vlada želela ponovno zamrzniti rast izdatkov za plače, bodo to javnofinančno zadrego – skupaj s sindikati – reševali prihodnja vlada in poslanci. Eden prvih »protikriznih« ukrepov, ki se jih je leta 2009 lotila vlada, je bilo brzdanje izdatkov za plače v javnem sektorju.
Reforma je po vrhu ekonomskega cikla leta 2008, ko je država že kazala znake drsenja v recesijo, obtičala na polovici, nato pa je, po izjavah predstavnikov vlade, za njeno nadaljevanje zmanjkalo denarja. Sledila so dolgotrajna pogajanja s sindikati javnega sektorja, ki so privolili, da se ključni elementi reforme premaknejo v naslednja leta. Nato so ob rebalansu državnega proračuna, ki je uvajal večjo fiskalno konsolidacijo javnih izdatkov, vlada in sindikati še enkrat sedli za pogajalsko mizo.
Tokrat se je vladi za ponovni odlog reforme uspelo dogovoriti le z delom sindikatov, drugi del pa je začel stavko in sprožil kolektivno tožbo proti svojemu delodajalcu – državi. Kljub temu – in po dogovoru s sindikati – bi del reformnih zavez (recimo napredovanja v plačane razrede in višje nazive) država svojim javnim uslužbencem morala začeti izplačevati januarja prihodnje leto.
OECD: Reforme plačnega sistema so prioriteta v javnem sektorju
Prav v času ponovne zaostrene pogajalske fronte med vlado in sindikati so v Slovenijo prispela priporočila Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) o našem plačnem sistemu. Klub najrazvitejših držav sveta, ki se mu je Slovenija pridružila maja lani, v obsežni študiji svetuje, kako plačni sistem in celotni javni sektor izboljšati.
Plačna reforma bivše vlade je bila »dosežek in napredek« in jo je treba nadaljevati. OECD Sloveniji svetuje nadaljnje reforme slovenskega plačnega sistema, to pa mora biti prioriteta vlade v javnem sektorju. Po mnenju vodje projekta Caroline Varley so spremembe nujne ne le zaradi fiskalne konsolidacije in stabilizacije javnih financ, ki čaka državo. Vzrok za nadaljevanje reform je tudi ta, da sistem kljub nekaterim spremembam ni elastičen in ne omogoča avtonomije.
To pomeni, da ne dovoljuje primernega razporejanja nalog pristojnim in ne spodbuja avtonomije, ki jo organizacija želi spodbujati v javnem sektorju. OECD priporoča, da se v sistem vgradijo mehanizmi, ki bodo omogočali ureditev plač glede na javnofinančne zmogljivosti in makroekonomske kazalnike. Poleg tega je treba določiti vsebine, ki jih plačni sistem ureja, o čemer naj se vlada kolektivno dogovarja s sindikati, ter v kolikšnem delu naj višino plače določajo menedžerji v javnem sektorju.
Za učinkovitost teh reform so spremembe potrebne tudi na drugih področjih, menijo v OECD, denimo pri referendumski ureditvi, odstraniti je treba korporativistične elemente v zakonodaji, država pa mora prenoviti odnose s sindikati. Ustanoviti je treba centralni urad za zaposlovanje v javnem sektorju za strateško upravljanje in pregled nad vsemi človeškimi viri. OECD predlaga še postopnost reformnega procesa, s političnim in socialnim dialogom, odsvetuje pa avtomatično indeksacijo plač.
Virant: V prvi fazi reforme red in preglednost
Profesor na ljubljanski fakulteti za upravo in nekdanji minister za javno upravo Gregor Virant se s priporočili v glavnem strinja. »V prvi fazi je plačna reforma predvsem vzpostavila red in preglednost, v drugi pa bo treba dati več poudarka menedžerski avtonomiji in upravljanju človeških virov. Sistem že zdaj vsebuje možnosti za nagrajevanje nadpovprečne delovne uspešnosti (tudi do 65 odstotkov na individualni ravni), problem pa je, ker je izplačevanje zaradi varčevanja zamrznjeno. To ni pametno, uspešna podjetja v času krize namenjajo celo večji poudarek individualni uspešnosti,« pravi Virant.
Sam se zavzema, da bi izplačevanje delovne uspešnosti nekoliko poenostavili, hkrati pa začeli nabirati maso sredstev za uspešnost. To maso bi nabirali iz leta v leto tako, da bi del dogovorjene eskalacije (glede na rast plač v zasebnem sektorju, rast BDP, rast produktivnosti, inflacijo...) kanalizirali v sredstva za uspešnost. »Postopoma moramo priti do desetodstotne mase za delovno uspešnost, kar bi omogočilo, da bi najboljše zaposlene lahko nagrajevali z 20- do 50-odstotnimi nagradami. Hkrati pa bi omejili napredovanje, ki je postalo čisti avtomatizem, tako da bi lahko napredovalo v višje fiksne plače (plačne razrede) le najboljših 30 odstotkov zaposlenih. Sprostiti bi kazalo tudi možnost, ki jo sicer zakon daje, da se lahko delodajalec ob zaposlitvi pogaja v razponu pet plačnih razredov nad izhodiščnim,« je prepričan Virant.
Bugarič: Preveč tog sistem za dele javnega sektorja
Profesor na katedri za upravno pravo ljubljanske pravne fakultete Bojan Bugarič meni malce drugače. »Bistveno sporočilo analize ni to, da je sedanji plačni sistem dober, kot je bilo mogoče slišati v javnosti. Poročilo zelo jasno pove to, na kar je kritika tega sistema opozarjala že od začetka: da je preveč tog, birokratski, povsem neustrezen za določene dele javnega sektorja. Mnenje OECD je, da je za Slovenijo bolje, da ohrani takšen enovit sistem, tudi zaradi nadzora nad sistemom kot celoto. Priporočila je treba predebatirati v domači javnosti in se potem odločiti, kako naprej. Nobena resna država priporočil ne jemlje tako, kot je to počela ta vlada: kot začetek in konec razprave o reformah,« pravi Bugarič. Vsebinsko gledano je večina priporočil po njegovem mnenju dobrih in so dobra izhodišča za debato o popravkih plačnega sistema.
V nekaterih javnih službah, ki so del javnega sektorja, sedanji sistem celo ovira razvoj. »Učiteljev, zdravnikov in podobnih ustvarjalcev novega znanja preprosto ne morete primerno vrednotiti s tem sistemom. Sistem nagrajevanja v šolah, bolnicah, tudi vrtcih je podoben sistemu samoupravne uravnilovke,« pravi Bugarič. Povečana avtonomija bi, denimo, direktorjem zavodov v šolstvu in zdravstvu omogočala, da bodo imeli veliko več diskrecije pri nagrajevanju razlik v kakovosti dela med svojimi zaposlenimi. Tudi če bo država zaradi krize prisiljena znižati plače v javnem sektorju, bo takšen nov sistem omogočal, da bosta upravljanje in nagrajevanje še vedno lahko sledili rezultatom. »Zdaj imate paradoks. Ko pride do zamrznitve, se za vse odpravijo nagrade, stimulacije, z vrha navzdol. Tu se lepo pokaže 'največja' prednost enovitega sistema – je zelo priročen, za centralno, birokratsko omejevanje plač vseh v javnem sektorju,« meni Bugarič.
