Kozmus hotelir, Križaj energetik

V katerih podjetniških panogah se preizkušajo naši športniki?

sob, 11.08.2012, 15:00

Ljubljana – Primož Kozmus, ki je s srebrno medaljo danes pripotoval iz Londona, ni zgolj izjemen atlet, ampak tudi hotelir in lastnik športnega društva. Njegov hostel je v Brestanici, nekateri športniki pa so podjetniške izzive poiskali tudi v tujini – denimo na Mauritiusu.

Medtem ko si nekateri športniki že med kariero najdejo »dopolnilno dejavnost«, se večina po koncu kariere znajde pred novim izzivom - mnogi so ga poiskali v podjetništvu.

Veliko nekdanjih športnikov je novo pot našlo v gostinstvu, za kar, kot pravi Jani Klemenčič, ni treba imeti posebnega znanja, le dobro osebje. Deskar Rok Flander je s partnerji odprl restavracijo kar na rajskem otoku Mauritius. Tudi trgovina in delo z mladimi sta med športniki priljubljeni dejavnosti, saj prek enega in drugega ostajajo povezani s svojim športom.

V podjetništvu se je izkazal nekdanji smučar Jure Franko, ki je dve desetletji preživel v ZDA in na Japonskem. Na poslovno pot se je podal tudi Bojan Križaj. Posloval je tako v Sloveniji kot v Avstriji in državah nekdanje Jugoslavije. Ko smo ga poklicali, Križaj o svoji vlogi podjetnika ni želel govoriti. Po dosegljivih informacijah se ukvarja predvsem s smučarskim turizmom in v zadnjem času tudi energetiko. Pri svojem delu je doživljal vzpone in padce.

Iz baze GVIN in Ajpesa je mogoče ugotoviti, da je Križaj v Sloveniji povezan z vsaj štirimi podjetji. Poleg s. p. Posredništva Križaj Bojan je tudi lastnik družbe za podjetniško in poslovno svetovanje Sortitus, ki ga vodita skupaj z Urbanom Stojanom. Delita si tudi vodenje družbe za razvoj obnovljive energije Panergija in vodenje družbe za proizvodnjo in preskrbo z energijo Osen. Prva je v delni, druga v popolni lasti Sortitusa. Križaja s Stojanom povezuje tudi afera Hypo, v kateri je Križaj menda dobil provizijo za določene posle. Pred leti je ob stečaju avstrijske banke Rieger domnevno izgubil milijon evrov.

Leta 2008 je Križaj skupaj z bosanskim partnerjem končal sedem milijonov evrov vreden projekt prenove apartmajsko-hotelskega kompleksa Vučko na Jahorini, a se je iz tega po dosegljivih informacijah že umaknil. Leta 2009 je dobil 180-milijonski posel gradnje veternic v makedonskem Kruševu, a je od njega iz neznanih razlogov odstopil. Prejšnji mesec pa so mediji poročali, da se Križaj in Stojan lotevata projekta gradnje toplarne na lesno biomaso v Slavonskem brodu, ki naj bil vreden 40 milijonov evrov.

Petra Majdič: Športniki naj mislijo na prihodnost

Nekdanji telovadec Miro Cerar je blestel v časih popolnega športnega amaterizma. Zato je med tekmovalno kariero doštudiral pravo, naredil pripravništvo na sodišču in opravil pravosodni izpit, vmes pa je še dve leti študiral na takratni fakulteti za šport. »Bili smo amaterji in samo po sebi je bilo razumljivo, da se je treba usposobiti in potruditi za kakršen koli poklic. Samo od športa se ni dalo živeti,« pravi Cerar.

Ta je nato prevzel delo od odvetnika Gregorina, sicer očeta Barbare Brezigar, njena mama pa je bila več let Cerarjeva tajnica. Spomnimo, Barbara Brezigar je na mestu vrhovne državne tožilke nadomestila Cerarjevo soprogo Zdenko. »Odvetnik Gregorin mi je prepustil nekaj spisov. Sicer pa sem si moral sam priboriti vse, od pisarne do strank. Tri leta sem nato vsak dan delal, sploh nisem bil na dopustu. Malo je bilo tudi nezaupanja ljudi, češ da zaradi kariere nisem imel časa študirati.«

Vehovarjev izziv preživetje

Z visoko izobrazbo se lahko pohvali tudi Andraž Vehovar. Dobitnik srebrne medalje na olimpijskih igrah v Atlanti je že med športno kariero v ZDA opravil študij MBA, čeprav takrat še »ni imel pojma, kaj bi počel« po končani športni poti. Vedel je samo, dodaja, da mora poskrbeti za izobrazbo. Po končani karieri se je najprej zaposlil v bančništvu, nato v zavarovalništvu, dve leti je bil tudi v politiki – bil je glavni tajnik SLS –, vmes pa je postal tudi doktor znanosti iz kemijske tehnologije. »Združitev športa in izobrazbe je za vsakega športnika nujna. Včasih je bilo res težko in sem bil utrujen, ampak ko zdaj gledam nazaj, je bilo veliko pritoževanja preveč,« Vehovar poudarja pomen izobrazbe za nadaljevanje podjetniške poti.

Nekdanji kajakaš je ustanovil podjetje Modra celica, ki se ukvarja s trženjskim in marketinškim svetovanjem. Vehovar se je s svojo Modro celico velikokrat znašel v medijih, ker je kot nekdanji tajnik SLS opravljal storitve za številna državna podjetja in državne ustanove. Modra celica danes dela le za zasebni sektor, pravi Vehovar: »Tudi zaradi negativnega medijskega poročanja ni naročil iz državnega sektorja, zato je težje skleniti posel. Pa tudi mi se v zadnjih letih nismo tako trudili dobiti posla v tem sektorju.« Družbi so se od leta 2008 precej zmanjšali prihodki in dobiček, od 12 zaposlenih v najboljših časih jih je ostalo še pet. Vehovar pravi, da je poslovni izziv za prihodnje preživetje.

Koširjev uspeh z Medveščakom

Nekdanji vrhunski alpski smučar Jure Košir je že med kariero skupaj z agentom snoval načrte, kako bo svojo pot nadaljeval v športnem marketingu, tri leta pa koncu kariere pa je postal še trgovec. V njegovih športnih trgovinah Forma+ sta zaposlena tudi nekdanja smučarska reprezentanta Drago Grubelnik in Rene Mlekuž. S trgovino se ukvarja kar nekaj športnikov, denimo Petra Majdič, Iztok Čop in Rajmond Debevec. »Športniki smo v življenju toliko namenili eni dejavnosti, da se je težko spustiti na popolnoma novo področje. V trgovini pa se ukvarjaš z artikli, s katerimi si se srečeval v športni karieri, poznaš ponudbo, veš kaj in kako prodati,« pojasnjuje Košir.

Ta je tudi deležnik in svetovalec v švicarski agenciji CM Sports, ki opravlja marketinške storitve in zastopa nekatere športnike. Košir je z agencijo močno pripomogel k preporodu zagrebškega hokejskega kluba Medveščak, ki se je lani prebil v polfinale razširjene avstrijske lige EBEL. »Medveščak je ena uspešnejših zgodb, na katero sem ponosen. Zgodba je poslovno in konceptualno zaživela, tako da nam je uspelo narediti model kluba, ki vsaj za zdaj deluje. Še bolj pa nas veseli uspešna organizacija športnih dogodkov. Začelo se je s tekmami smučarskih legend. V zadnjem času pa so to dogodki z Medveščakom, denimo tekme v zagrebški Areni, septembra pa tudi tekme v puljski areni.«

Nori tempo Petre Majdič

»Norega tempa življenja, kot sem ga imela med športno kariero, še nisem prekinila,« pravi Petra Majdič, ki je zastopnica za Slovenijo finskega proizvajalca športnih oblačil, obutve in opreme One way, med drugim prodaja tudi svojo kolekcijo oblačil, vodi delavnice team building ter predava o marketingu in motivaciji. Poslušalcem predava tudi o pomembnosti ciljev: »Prepogosto vsi samo preživljamo življenje in ga ne živimo. Kot da ne bi znali zbrati dovolj motivacije, da bi šli po poti, ki nam ustreza. Treba si je postavljati visoke cilje; če teh ne izpolnjuješ, je treba nekaj spremeniti na poti do njih.«

Sama si je poslovne cilje postavila že med športno kariero, pravi: »Športnik je na vrhuncu pet let, a sem se zavedala, da tega pozneje ne bo več in da bo treba najti nekaj novega.« Zato tudi mladim športnikom govori, naj že zdaj mislijo na prihodnost. »Prehod v poslovni svet je zagotovo težaven, a če ga jemlješ kot izziv, ni težak. Nespametno pa je upati, da ti bo že v prvem letu uspelo že v prvem poslu,« pravi nekdanja smučarska tekačica.

Klemenčič od bara do restavracije

Kar nekaj nekdanjih športnikov je svojo kariero nadaljevalo v gostinstvu. »Že med veslaško kariero sem imel bar. Za vodenje tega ni treba imeti znanja, potrebno je le dobro osebje. Z barom se niti nisem ukvarjal. Vendar ker sem zaradi poškodbe čez noč moral končati kariero, je bar postal vir preživetja,« se spominja Jani Klemenčič, ki ob tem opozori tudi na odnos politike do športnikov: »Ob uspehih na olimpijskih igrah politiki prirejajo sprejeme, dajejo obljube. Zanima me, kaj bo od obljub ostalo čez eno leto. Nismo namreč vsi tako iznajdljivi. Jaz sem zase poskrbel, hkrati pa mi je hudo za vse, ki stopajo na športno pot in se sprašujejo, ali naj izberejo šport ali študij.«

Iz Klemenčičevega bara za 30 ljudi je zrasla restavracija Chilli za 300 gostov. Vodenje restavracije ali bara je povsem različno, pravi naš sogovornik, ki poudarja, da mu pri gostinstvu prav pridejo vrline, ki mu jih je dal šport, in sicer delovne navade, red in disciplina. Ali Klemenčič pri oglaševanju restavracije poudarja, da je lastnik nosilec bronaste olimpijske medalje iz Barcelone? »Letos sem prvič po 20 letih od osvojitve olimpijske medalje to začel reklamirati. Sicer pa bi se moral tudi Bled tržiti s pomočjo reklamiranja imen športnikov. Noro je, koliko olimpijskih medalj ima Bled, a na to ne damo nič. V avstrijskem Bad Kleinkirchheimu so ponosni na Franza Klammerja in v St. Antonu na Maria Matta,« odgovarja.

Debevec z edinstveno trgovino

Eden od junakov letošnjih olimpijskih iger Rajmond Debevec ima edino trgovino v Sloveniji z opremo za športno streljanje. Odprl jo je pred dobrimi dvajsetimi leti. »Razmišljal sem vnaprej, kaj bom počel po koncu kariere. Ta pa se je zavlekla, tako da zdaj trgovino vodim vzporedno s športno kariero,« pravi bronasti iz Londona.

Debevec je na olimpijskih igrah prvič nastopil leta 1984 v Los Angelesu in bi rad čim dlje streljal, »saj je to moje življenje in sanjska služba«. Tudi v trgovini bo delal, dokler mu bo zdravje dopuščalo. »V trgovini je zaposlena moje žena, moje ime kot blagovna znamka pa je referenca, da se stranke rade posvetujejo,« pojasnjuje Debevec, ki pravi, da vsako leto ustvarijo nekaj dobička. »Preživljamo se, ne moreš pa od tega preživeti. Kupna moč v Sloveniji je sorazmerno nizka, saj je vsa oprema precej draga.«

Trening tenisa: od 40.000 do 60.000 evrov na leto

Edina Slovenka, ki je zmagala na turnirju velike četverice med posameznicami, ima danes družbo Tenis Mima z lastnimi teniškimi igrišči, ki se ukvarja s šolo tenisa in tekmovalnim tenisom. »Ko vrhunski športnik konča kariero, je v velikem precepu. Kot športnik moraš malo načrtovati za naprej, sicer se ne znajdeš. To je popolnoma drugo življenje. Lažje pa je, če greš v dejavnost, ki je povezana s športom,« pravi Mima Jaušovec.

Pot v podjetništvo je bila trnova in brez bratove pomoči mi te investicije ne bi uspelo narediti, se spominja nekdanja tenisačica. Kako posluje njena družba? »Nekako shajamo,« odgovarja. Vendar so se prihodki precej zmanjšali, sponzorjev ni, poleg tega se vedno manj otrok odloči za tekmovalni tenis. »Otroci pridejo na tečaj tenisa za teden ali dva oziroma za mesec ali dva, potem pa imajo še druge obveznosti, kot so glasbena šola in jeziki. Za tekmovalni tenis pa bi moral biti precej večji vložek,« pravi Mima Jaušovec. Ob tem dodaja, da teniški igralec, preden postane vrhunski športnik, za razvoj potrebuje od 40.000 do 60.000 evrov na leto.

Če pa pride v vrh svetovnega tenisa, mu za preživetje v prihodnosti ni treba skrbeti. »Jaz sem za zmago na Roland Garossu dobila 5000 nemških mark, danes že v prvem kolu dobijo 15.000 evrov, zmagovalec pa dobi 1,3 milijona evrov. S tem da smo si včasih morali bivanje in prehrano plačati sami, danes pa je že plačano,« pojasnjuje.

Povezane novice

Športniki imajo tudi podjetniško žilico
10. avgust ob 15:00
Kateri športniki so postali tudi podjetniki in kako uspešni so na svoji poti? ...

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se