Kupci so pripravljeni plačati malo več za naravno

Ljubljana – Razvojna agencija, ki deluje na škofjeloškem območju, spodbuja kmete, da se ukvarjajo z dopolnilno dejavnostjo, predelavo surovin, ki jih imajo na voljo. Izboljšuje se lokalna preskrba predvsem z mlečnimi in sadnimi izdelki. Ena bolj znanih je Kmetija Matic s Hotavelj.

Pogovarjali smo se z Danilom Jezerškom, lastnikom kmetije, ki jo prebivalci Poljanske doline in okolice poznajo po izdelkih iz jabolk.

Ne kaže, da bi imeli velik sadovnjak; kako to, da ste se začeli ukvarjati s predelavo sadja?

Imamo skoraj 80 hektarov zemlje. Z dopolnilno dejavnostjo se je družina – poleg žene je v delo vpeta še mama in sicer še majhni štirje otroci – začela ukvarjati pred desetimi leti. Ljudje so k nam na stiskanje vozili sadje. Pokazalo se je, da bi predelava sadja dopolnjevala dejavnost. Ukvarjanje s sadjem je kmetijo že preraslo.

Kaj pa proizvajate?

Največ sadja predelamo v sokove in kis, prodajamo tudi suho sadje in žgane pijače. Jabolčnega soka zdaj ustekleničimo že več kot 100.000 litrov na leto, jabolčnega kisa pa okoli 10.000 litrov. Lani, ko je bila izjemna letina in smo odkupili več kot 500 ton jabolk, hrušk, sliv in grozdja, ki so zrastli na travnikih v naši širši okolici, smo se na pobudo oblikovalcev odločili tudi za začetek proizvodnje jabolčnega vina.

Nova naložba? Kaj pa kriza?

Kriza je, a kljub temu. Pripravili smo 40.000 litrov surovine za ustekleničenje prvih 120.000 steklenic pijače. Vložili smo 60.000 evrov, kar je kar velik zalogaj. Večjemu strošku smo se izognili tako, da pijačo zorijo in polnijo drugod.

Z vašo blagovno znamko merite na kupce, ki prisegajo na naravno.

Tako je. Odkupujemo avtohtono travniško sadje od lastnikov iz Poljanske in Selške doline z okolico ter Idrijsko-Cerkljanskega hribovja. Kar ga za načrtovano proizvodnjo zmanjka, ga kupujemo, kjer ga dobimo. Tudi integriranega, vendar mora biti pri škropljenju pod strogim nadzorom.

Kaj pa kupci?

Prisotni smo predvsem na Primorskem, Gorenjskem, v Ljubljani in v obmejnem delu Furlanije. Največ prodamo restavracijam, hotelom in gostilnam, potrošniki pridejo tudi k nam domov, čedalje več jih naroča po telefonu, tako da imamo veliko dostave. Sodelovati smo začeli tudi s šolami.

Vaša stranka je gotovo tudi stric, ki ima Hišo kulinarike Jezeršek.

Seveda. Veliko kontaktov smo dobili prek njega. A veze niso vse. V trg je treba vložiti veliko energije, ko ga enkrat imaš, je treba negovati odnos s strankami in ohranjati kakovost. Tako prodaja poteka in raste. Še en adut je, da so izdelki naravni. Ljudje so čedalje bolj ozaveščeni in kljub krizi pripravljeni plačati tudi malo več, da dobijo naravno. To je priložnost za pridelovalce hrane. Vendar bi k temu morala z zakonodajo prispevati tudi država.

Kaj imate v mislih?

To, da je katastrofa, če otroci v naših vrtcih in šolah jedo solato iz Španije, sir v dom za ostarele vozijo iz Italije, čeprav je proizvajalec čez cesto, in podobno. Zdaj razmišljam, kako bi dobili določene vzvode, da bi lahko lokalni pridelovalci prodrli v javne ustanove, ki so velik potrošnik. V Avstriji to zelo dobro deluje, to imajo zelo dobro lokalno urejeno. Upam, da se bo to zaradi ogljičnega odtisa spremenilo.

Torej mislite, da bi bilo treba manj uvoziti, če bi lahko prodali na domačem trgu?

Mislim, da ne znamo poceni pridelati, ker nimamo prave količine. V hribih je težko, ker imamo slabe pogoje. Naše kmetije ne morejo tekmovati s francoskimi, ki imajo 250 hektarov zemlje v kosu. Svojo vlogo pa imajo tudi trgovci. Zadnjič sem v Portorožu želel kupiti sladoled Ljubljanskih mlekarn. V dveh skrinjah med proizvajalci našega ni bilo. Svet je postal majhen. Kako lahko govorimo o turizmu, če še svojega sladoleda nimamo na trgovskih policah? Enako je s solato in sadjem.

Rodovitna zemlja pa se zarašča.

Da. Lastnikom včasih manjka poguma. Za kmete, ki se ukvarjajo z dopolnilno dejavnostjo, so zelo dobrodošle razvojne agencije in pospeševalne službe, ki pomagajo. A brez poguma ne gre. Mislim pa, da je marsikje na kmetijah težava medgeneracijska razlika. In če govorimo o vrtovih – marsikdo je ugotovil, da se mu ga ne izplača imeti. Izplača se mu imeti vrtno kosilnico, da lahko pokosi travo. To je slabo. Sploh ker se to dogaja tudi na podeželju. A kot sem že rekel, čeprav je kriza, so ljudje čedalje bolj ozaveščeni in iščejo izdelke iz lokalnega okolja. To je priložnost za pridelovalce.