Če bi se upokojitvena starost povišala na 63 let, bi se sedanje razmerje med zaposlenimi in upokojenci (1,65 : 1) ohranilo do leta 2018, če bi se povišala na 65 let, pa bi se to razmerje ohranilo do leta 2024.
E. R.
Ljubljana - Ključni cilj, ki so si ga postavili načrtovalci modernizacije pokojninskega sistema, je zaustaviti padec razmerja med javno pokojnino in neto plačo na 56 odstotkov, kar hočejo doseči s postopnim povišanjem upokojitvene starosti na 65 let. Poenostavljeni izračun vzdržnosti javnega pokojninskega sistema kaže, da bi v primeru prenosa vseh socialnih transferjev iz pokojninske blagajne na proračun sedanje razmerje med zaposlenimi in starostnimi upokojenci omogočalo javno pokojnino v višini 55 odstotkov neto plače. S podaljšanjem upokojitvene starosti na 65 let bo še celo desetletje mogoče zagotavljati javne pokojnine v višini 50 odstotkov plače, kar po merilih OECD že vodi v revščino, saj naj bi ciljno razmerje znašalo 70 odstotkov.
Simulacije torej kažejo, da celo dvig upokojitvene starosti na 65 let ne bo mogel zaustaviti nadaljevanja padanja javnih pokojnin, ki že pri sedanji višini pogosto ne zadoščajo za dostojno življenje. »Polovici zaposlenih bo dodatna pokojnina nekoliko izboljšala upokojitveni standard, saj bo njihova skupna pokojnina v povprečju dosegla 60 odstotkov njihove plače. Tistim, ki se bodo dodatno pokojninsko zavarovali leta 2010, pa le še 55 odstotkov njihove plače. To še vedno ne bo dovolj, vendar precej več kot si lahko obetajo bodoči upokojenci, ki bodo odvisni le od javnega pokojninskega zavarovanja. Za višjo dodatno pokojnino pa bo treba povišati premije, prilagoditi naložbeno politiko mladim, predvsem narediti čim več, da bo kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje postalo cenjena dobrina,« je glede na izračune in glede na Eurostatove projekcije prebivalstva iz leta 2008 prepričan Peter Filipič, predsednik uprave Pokojninske družbe A.
Iz petkovega Dela.