Do večje pridelave hrane tudi z nekdaj nepriljubljenim zaokroževanjem razdrobljene posest.

Ljubljana – Za izdatnejšo samopreskrbo s hrano bo morala Slovenija poskrbeti tudi z ustreznejšo kmetijsko zemljiško politiko. Táko, ki bo med drugim spodbujala k povezovanju lastništva in zaokroževanju še vedno hudo razpršenih zemljišč.

Med cilji, ki si jih je v koalicijski pogodbi postavila nova vlada, so ne naključno med ukrepi aktivne zemljiške politike na prvem mestu komasacije. Komasacija je storitev, pri kateri zemljišča na določenem območju zložimo in ponovno razdelimo med prejšnje lastnike tako, da vsak dobi čim bolj zaokrožena. Lastniki zemljišč tako pridobijo bolj enoten kompleks parcel, pri čemer se njihova velikost in vrednost ohranita.

V Sloveniji potekajo komasacije že vsaj pol stoletja, tako je bilo vanje zajetih 60.000 hektarov površin. Najbolj intenzivno so jih izvajali v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Potem so dela na melioracijah in komasacijah zastala, nedokončanih je ostalo 125 že začetih komasacij. Posledice moratorija se čutijo še danes, pravijo analitiki dogajanja.

»Tako nam tudi z nadaljevanjem komasacijskih del pri nedokončanih projektih po letu 1995 ni uspelo končati še okrog 30 začetih komasacij,« je povedal Leon Ravnikar z ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Kot vzrok za zastoje je navedel, da so bile v preteklosti komasacije vsiljen in zato zelo nepriljubljen ukrep.

Počasni in neučinkoviti

Kot slab primer prisilnega združevanja in posledic za celotno okolje ne prav uspešnih zemljiških operacij navajajo na slabše spremenjeno Vipavsko dolino. Tudi zato so po Ravnikarjevih besedah kmetje potrebovali veliko časa, preden so spoznali, da so komasacije pravzaprav pozitiven ukrep. Tako je v zadnjem desetletju zaznati večje zanimanje lastnikov zemljišč zanje. A se po navadi zatakne že na začetku, »ko nam ne uspe pripeljati projektov do faze, da bi se izvajali«.

Pa glavni vzrok za zatikanje ni le denar. Tega je mogoče pridobiti tudi iz namenskih sredstev EU v okviru programa razvoja podeželja (PRP). Za ukrep v okviru PRP 2007–2013 je tako namenjenih 15 milijonov evrov, od katerih je do danes porabljenih dobrih šest milijonov za približno 6000 hektarov kmetijskih zemljišč. Zdaj, ko smo že pri koncu programskega obdobja, je bolj ali manj jasno, da obseg predvidenih komasacij ne bo uresničen.

Med vzroki za počasnost in nezadostnost njihovega izvajanja navajajo, da se te pri nas še vedno nanašajo predvsem na kmetijska zemljišča, medtem ko v vseh drugih državah EU pomenijo bolj celovit ukrep z različnimi učinki.

Kako pospešiti postopke za celovito urejanje prostora, je bilo tudi naslovno vprašanje raziskovalnega projekta v okviru CRP Konkurenčnost Slovenije 2006–2013 v letu 2010, ki so ga pred kratkim predstavili na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ob predstavitvi rezultatov projekta v izvedbi Geodetskega zavoda Celje so poudarili, da se v komasacijsko območje poleg kmetijskih zemljišč vključujejo tudi stavbe, stavbna zemljišča, v tujini pa komasacije pomenijo tudi agromelioracije namakalnih sistemov.

Celovito urejanje podeželja

Še posebej je bil omenjen nemški primer, ki presega pojmovanje komasacij: te ne zadevajo le kmetijstva, ampak celovito urejanje podeželja z obnovo vasi. Imajo javni urad za njihovo izvajanje. »Nemčija diktira kmetijsko politiko in ima tudi dobre prakse. Pri njih gre za celovito obnovo vasi in zalednega kmetijskega in preostalega prostora. Na deželni ravni se odloča, koliko se bo stavbna pozidava dotikala kmetijskega prostora.«

Po Nemčiji se na tem področju zgledujejo tudi Avstrijci. Oboji imajo službe na terenu, ki skrbijo za vse, za komasacije, za celovito urejanje prostora, tudi za promet z zemljišči. Za vse to je poskrbljeno v okviru ene institucije, ki celovito dela za razvoj podeželja, zato, kot ugotavljajo slovenski raziskovalci, ne potrebujejo toliko posebnih zakonov, ampak zadeve urejajo s podzakonskimi predpisi in celovitim izvajanjem kmetijske politike.

Zakaj sploh komasacije?

Ker so nameni komasacij učinkovitejša raba zemljišč, urejanje kmetijske krajine, ne nazadnje tudi katastrsko urejanje zemljišč (z manjšo verjetnostjo sporov) in lastniškega stanja (solastništvo, služnosti) pa urejanje infrastrukture (agromelioracije, ukrepi obnove in razvoja vasi), so te zemljiške operacije pravzaprav v javnem interesu.

Raziskovalci ugotavljajo, da je največja pomanjkljivost našega sistema, da ni službe, »ki bi sistemsko iskala interes in promovirala dobre prakse«. Ugotovitve, da ni strokovne službe, ki bi na terenu motivirala, ni znanja oziroma je redko za tovrstno izvajanje zemljiških operacij, začinijo še s trditvijo, da so precejšnja ovira za izpeljavo komasacij tudi veliki zastoji pri reševanju pritožb na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Za povrhu je ob nekaterih primerih dobre prakse (v Pomurju, kjer je največ komasacij, denimo, in v Posavju, na območju Krškega) težava tudi z novo zemljiško knjigo, »ki trenutno ne omogoča vpisa novega stanja«.

Pomanjkanje usposobljenih kadrov za tovrstno delo je občutiti tudi na območjih, kjer sicer izvajajo komasacije, je pokazala raziskava. Tako se zatika že na upravnih enotah, ker je strokovno usposobljenih ljudi ob intenzivnosti komasacij preprosto premalo, na drugih upravnih enotah pa kar naravnost povedo, da nimajo denarja in ne ustreznega kadra, ker ga niti ne izobražujejo. V občinah pa tudi ni interesa, da bi se specializirale za komasacijske postopke in v okviru regijskega povezovanja pomagale drugim.

Kot zgleden primer izpeljanih komasacij navajajo Ptujsko polje, kjer so, denimo, tudi lastniki zemljišč zelo zadovoljni, čeprav so sprva dvomili o pravični razdelitvi zemljišč po končanem postopku.

Pospešek komasacijskim postopkom bi dali tudi boljše sodelovanje z različnimi uporabniki prostora, poenostavljeni postopki pri javnih razpisih, dovoljen promet z nepremičninami med komasacijskimi udeleženci ter usposabljanje kadrov zanje na kmetijsko-gozdarski zbornici in v drugih strokovnih organizacijah.